Poslanec, ki je 'zakuhal' Veberkom

Mag. Matej Tonin je te dni eden bolj izpostavljenih slovenskih politikov, a kamniški poslanec kljub svojim dvaintridesetim letom stoji na trdnih tleh in afero Veberkom jemlje zgolj kot eno od mnogih izkušenj. »Še veliko se moram naučiti,« priznava Kamničan, ki si je za svoje vodilo izbral očetovo misel: »Delaj pošteno in misli s svojo glavo!«

Zadnji mesec dni je bil osrednja tema domače politike minister za obrambo Janko Veber in njegovo nezakonito početje, ko je vojaški obveščevalno-varnostni službi naročil analizo pozitivnih in negativnih učinkov privatizacije Telekoma, zaradi česar so poslanci minuli teden izglasovali njegovo razrešitev. Na hude kršitve je javnost opozoril kamniški poslanec mag. Matej Tonin, ki je 9. marca skupaj s še dvema poslancema na obveščevalno-varnostni službi opravil nenapovedani nadzor, kar mu omogoča članstvo v komisiji za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb. Tako Veber kot Tonin sta dolgo vztrajala pri svojih stališčih, politični spor pa se je končal tudi z ovadbami. Kdo je torej poslanec, ki je pred dnevi »zrušil« obrambnega ministra in se tako pri zgolj 32 letih znašel v središču političnega dogajanja?

Matej Tonin prihaja iz Zgornjega Tuhinja v kamniški občini, vasice v Tuhinjski dolini, kjer živi s svojo ženo in hčerkico. Leta 1983 rojeni magister družboslovja, ki se je v svoji magistrski nalogi posvetil prvi slovenski vladi, se je s politiko začel ukvarjati že leta 2001, ko je bil še gimnazijec na kamniški gimnaziji, profesionalno pa se je temu področju zapisal leta 2007 kot svetovalec za odnose z javnostmi v poslanski skupini Nove Slovenije. Ko je stranka na naslednjih volitvah izpadla iz parlamenta, je tri leta deloval kot samostojni podjetnik, a bil vseskozi aktiven v občinskem odboru Nove Slovenije, tudi kot občinski svetnik. Leta 2011 se je v politiko vrnil z odločnimi koraki – kot poslanec, to funkcijo pa zdaj opravlja že drugi mandat. Vmes je kandidiral tudi za kamniškega župana, a zdi se, da so njegove ambicije že vseskozi usmerjene v sam politični vrh.

Afera Veberkom vas je za nekaj tednov postavila v središče političnega dogajanja pri nas. Ste pričakovali, da bo odziv na vaša opozorila takšen?

»Poseganje vojaške obveščevalne službe v civilno sfero je v demokratičnih družbah nedopustno. Značilno je za države z diktaturo. V vsaki normalni zahodnoevropski državi minister nemudoma odstopi, če ga zalotijo pri tovrstnem početju. Minister Veber se je trmasto oklepal svojega položaja, zato se je vse skupaj vleklo tako dolgo. Na koncu je vendarle zmagala pravna država. Minister je bil razrešen z ustavno večino.«

Minister je trdil, da so bila njegova poizvedovanja zgolj dobronamerna, a vi opozarjate na hude kršitve. Kaj je šlo pri vsem skupaj tako narobe?

»Naloge vojaške obveščevalne službe so omejene izključno na zagotavljanje varnosti našim vojakom doma in v tujini. S civilnimi zadevami se lahko ukvarja le civilna obveščevalna služba SOVA. Minister Veber ni imel nobene zakonske podlage, da je vojaškim obveščevalcem naročil spremljanje privatizacije Telekoma. Da pa je bila mera polna, so se vojaški obveščevalci na zahtevo ministra odmaknili od ustaljenih praks in celotno akcijo izvajali na podlagi ustnih navodil. Ministru se je tudi poročalo ustno. Obveščevalne službe navadno delajo pisna poročila, da se z njihovo vsebino lahko seznanijo ključni politični odločevalci. V konkretnem primeru pa je minister Veber informacije zadržal zase, zato lahko poleg nezakonitega ravnanja ministru očitamo še zlorabo vojaške obveščevalne službe v privatne namene.«

Pri svoji starosti sodite med mlajše slovenske politike, a še zdaleč ne najmanj izkušene. Kako vas v Državnem zboru gledajo kolegi in kako denimo na kolegijih predsednika državnega zbora, kjer sodelujete kot vodja poslanske skupine?

»V tem mandatu je v parlamentu veliko mladih poslancev. Stranke jim dajejo različne odgovornosti in priložnosti, zato smo tudi zelo različno izpostavljeni. Sam se zavedam, da se moram še veliko naučiti, zato vsako priložnost izkoristim za nabiranje izkušenj. Kako drugi gledajo name, vam težko povem. To vprašanje bi morali nasloviti nanje.«

Javnost vas zdaj v precejšnji meri povezuje z afero Veberkom. Po čem bi sicer sami raje videli, da vas bi prepoznavali?

»Ker sem bil koordinator priprave gospodarskega programa Nove Slovenije, ki ga je strokovna javnost ocenila kot najboljši program na volitvah leta 2014, bi si želel, da bi si me zapomnili predvsem po gospodarskem programu in po zakonih, ki sem jih vložil. Konkretno po zakonu, s katerim nam je uspelo uveljaviti možnost pavšale obdavčitve za podjetnike. S tem se je zmanjšala računovodska birokracija in davčna obremenitev gospodarstva.«

Politika vas na poklicni poti spremlja že od vsega začetka, tudi že vaš študij je bil usmerjen v to. Kam vse segajo vaše politične ambicije?

»Moje ambicije so, da bi povsod sprejemali ukrepe, zaradi katerih bodo državljani imeli delo in dostojno plačo. Dolžnost vsakega politika je, da s svojim delovanjem ustvarja pogoje za kvalitetnejše življenje državljanov. Vsak odmik od tega so prazne ambicije, ki se lahko razblinijo že ob prvih naslednjih volitvah.«

Se morda vidite tudi kot minister za obrambo?

»Kot poslanec sem aktiven in delujem v odborih, ki se ukvarjajo z obrambno-varnostnimi vprašanji in z gospodarstvom. Kje bom v prihodnje, je odvisno od mojega volilnega rezultata, od rezultata stranke in od razmerja sil v parlamentu. Osredotočanje na točno določeno funkcijo te vedno pokoplje. Zelo mi je blizu razmišljanje direktorja podjetja L-TEK, ki pravi, če želiš uspeti, moraš vedno zagotavljati kakovost. Kakovost sama po sebi prinese rast. Če se osredotočaš zgolj na dobiček, boš propadel, ker boš pozabil na razvoj. Če to prevedem v politični jezik, potem lahko rečem naslednje. Če se osredotočiš na funkcijo, je konec s politično kariero. Osredotočiti se je potrebno na kakovostno delo, to pa samo po sebi prinaša tudi funkcije.«

Dokazali ste že, da s svojimi pogledi in prepričanjem ne upoštevate dosledno uveljavljene strankarske discipline. Kako bi sami sebe opisali kot politika?

»Ko sem 2011 odhajal na svojo prvo sejo Državnega zbora, mi je oče dejal: 'Delaj pošteno in misli s svojo glavo!' To očetovo misel imam ves čas v glavi kot svoje vodilo. Če boste vprašali moje kolege v stranki, vam bodo najbrž povedali, da sem malce samosvoj.«

Pripadate politikom mlajše generacije. Bomo Slovenci vprašanja iz preteklosti, ki nas razdvajajo kot narod, kdaj uspeli pustiti za seboj?

»Pogled na slovensko preteklost je razdvojen. Na naše in vaše. Na zmagovalce in poražence. Vse skupaj ustvarja občutek večvrednosti na eni in manjvrednosti na drugi strani. O dogodkih med in po drugi svetovni vojni se razpravlja zelo različno, pogosto z diametralno nasprotnimi mnenji, ki vnašajo razdor in potencirajo razlike v družbi. Vojna se je poigrala z usodami številnih ljudi, tok dogodkov in splet okoliščin je hotel, da so se Slovenke in Slovenci znašli na dveh različnih bregovih. Bolečina staršev za izgubljenimi sinovi, sester za brati in žena za možmi je bila povsod ista. Vsi, ki so izgubili svojega najdražjega, na tej ali na oni strani, težko odpustijo rablju. Prav zato je odgovornost nas, mlajših generacij, pri doseganju sprave še toliko pomembnejša. Sprave ni mogoče doseči s hujskaško retoriko, ampak s poštenim in odkritim zgodovinskim pogledom.«

Katere politike iz nasprotne politične opcije najbolj cenite?

»Vse, ki so pošteni in ki znajo kljub različnim pogledom dostojanstveno razpravljati brez osebnih diskreditacij in žalitev.«

Kljub natrpanemu urniku, ki ga imate kot poslanec, si vedno vzamete čas tudi za delo, ki vam ga nalaga funkcija občinskega svetnika. Kako težko je usklajevati obe področji?

»Naporno. Ampak dolžnosti sem si naložil sam. Nihče me ni silil. Saj poznate tisti pregovor: 'Kar si boš skuhal, to boš jedel'. Sem pa vsekakor zagovornik, da je za vsakega poslanca zdravilno, če pred Državnim zborom oddela še kakšen mandat občinskega svetnika. Predvsem za to, ker se moraš naučiti poslušati ljudi. V lokalni parlament, občinski svet, se moraš naučiti prenesti želje občank in občanov. Naučiti pa se moraš tudi, kako oblikovati večino, da določene projekte lahko realiziraš. Na lokalnem področju se ne moreš sprenevedati in blefirati. Hitro se pokaže, ali si neki lokalen projekt sposoben speljati ali ne. Občinski svet je prava ljudska univerza demokracije, ki jo potrebuje vsak politik.«

Glede na to, da ste aktivni tudi v domači občini Kamnik – se boste še kdaj potegovali za funkcijo župana?

»V politiki se poje veliko zarečenega kruha, da ga ne bom jedel še sam, bom raje odgovoril, da ne vem.«