Ustvarjalno življenje invalidov

Besedilo: Lidija Jež
Kategorija: Zanimivosti / četrtek, 29. julij 2010 / 06:00

Invalidi so na normaFEST-u predstavili likovno in literarno ustvarjanje.

Kranj - Petek, 16. julij, je bil za invalide ustvarjalce poseben dan. Društvo animatorjev Norma 7 je v Ajdovščini organiziralo normaFEST, na katerem je potekala slikarska kolonija in odmevala poezija. Avtorji so brali svoja dela, ki jih je njihov Ulični radio Poetikom posredoval tudi mimoidočim. V obeh dejavnostih so bili zastopani tudi invalidi iz Gorenjske.

Ljubica Jančar iz Radovljice je s seboj prinesla tudi svojo prvo knjigo z naslovom Vesela, ponosna, hvaležna. To je knjiga o njenem življenju in knjiga njenih pesmi. Zaradi težav pri porodu je prišlo do invalidnosti, toda kljub temu pravi, da je njeno življenje polno in pestro. »Da nosimo srečo v sebi, niso prazne besede. Seveda pa se je treba v tem nekako izšolati, utrditi. Ko človek to spretnost osvoji, v njegovi duši ni več prostora za črnogledost. Čustvo, ki mu enostavno rečemo sreča, se tako razraste in utrdi, da zmanjka prostora za vse temno…,« beremo v njeni knjigi, ki jo je izdalo Društvo paraplegikov Gorenjske skupaj s slovensko Zvezo paraplegikov.

V skupini sta bila tudi dva slikarja. »Leta 1988 sem imel hudo prometno nesrečo,« je povedal Boris Šter iz Tržiča. Ostal je živ, toda na vozičku. Nekoč je bil gostilničar, danes je predvsem slikar. Na lanskem piranskem ex temporu je bila njegova slika v zelo zahtevni mednarodni konkurenci osemstotih del izbrana med petdeset najboljših. Boris je tudi predsednik sekcije za umetnost pri Zvezi paraplegikov Slovenije. In na koncu spoznam še Tino Pavlovič. Že leto in pol ne živi več v Kranju, saj se je želela pri svojih letih osamosvojiti, zato se je preselila v Ljubljano. Je tetraplegičarka in ničesar ne more narediti sama. Iz nepojasnjenih razlogov ji je prišlo ob skoku s padalom slabo, padla je v nezavest in se hudo poškodovala; to je bilo leta 1999, ko je bila stara 24 let. »Po nesreči je bilo še zlasti hudo za moje domače. Jaz sem postopno spoznavala svojo novo situacijo in se vanjo vživljala,« pravi Tina. Za vsakdanje življenje ima ob sebi pomoč. Ponoči je sama, kar pa ne pomeni, da je osamljena. Ko se je zgodila nesreča, je bila študentka tretjega letnika biologije in gospodinjskega pouka na Pedagoški fakulteti. Nekaj let po nesreči je študij tudi uspešno končala in začela objavljati strokovne članke, povezane z biologijo. Prevzela je tudi urednikovanje revije Paraplegik, predvsem pa je začela slikati – z usti. »Slikarstvo me je tako prevzelo, da sem ga želela celo študirati. Še vedno upam, da mi bo to tudi uspelo,« pravi Tina.

»Na festivalu gre predvsem za predstavitev ustvarjalnosti, zato pripravimo razstavo slikarskih del in omogočimo, da avtorji predstavijo svoje literarno ustvarjanje. Prav tako pomembno je sporočilo širši javnosti, ki je pogosto zadržana do drugačnosti, da invalidnost ne zajame celega človeka, kot lepo pove pesnica Darinka Slanovec iz Kamnika, ki je z nami že od začetka,« pojasnjuje predsednica društva Vlasta Rebek Dolenc. Kot poudarjajo udeleženci normaFESTA, gre prav Vlasti velika zahvala za povezovanje invalidov ustvarjalcev in za prizadevanja pri premagovanju zadržanega odnosa večine do manjšine oz. do drugačnosti.