Žal jima je, ker otrok nista dala cepiti že prej

Besedilo: Suzana Podgoršek Kovačič
Kategorija: Zanimivosti / / 07:32

Ošpice so izredno nalezljiva bolezen, v minulih mesecih so te izbruhnile v naši soseščini, iz Srbije poročajo, da večina obolelih ni bila cepljenih oz. ustrezno cepljenih. Tudi pri nas se delež precepljenih proti ošpicam niža, v osrednji Sloveniji smo po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje zaradi tega že pod pragom kolektivne imunosti. Običajen človek ne potrebuje veliko, da je proti obveznemu cepljenju, ugotavljata starša Jasmina Kozina Praprotnik in Urban Praprotnik. »Kako se je to zgodilo pri nama? Pričevanja staršev otrok, ki so zboleli za različnimi boleznimi po cepljenju, so zelo prepričljiva. So polna močnih čustev in ne omogočajo dvoma. Te izjave krožijo med ljudmi od ust do ust. Gre za zmes različnih teorij zarote in zmanjšanega zaupanja v uradno farmacevtsko medicino. Manj kot veš, močneje te takšne zgodbe prepričajo. V psihologiji se temu učinku reče Dunning-Krugerjev učinek, kjer gre za miselno pristranskost.« Praprotnikova, oba športnika, sta s cepljenjem svojih otrok odlašala. »Obstajajo teorije, kako je v bistvu dobro, da otrok zboli za boleznimi, s katerimi se s cepljenjem lahko sicer obranimo. Da na primer zaradi tega razvije boljšo odpornost. Dodatno lahko slišiš, kako te bolezni danes sploh niso nevarne. Na drugi strani pa so informacije o koristnosti in varnosti cepljenja precej redke in pogosto tudi manj prepričljive, ker so manj čustvene. Nekako sva čakala, da dobiva boljši uvid. Z dobršno mero kritičnosti sva sicer vedno manj verjela teorijo zarote. Ampak kaj narediš, če nisi čisto prepričan? Čakaš. In midva sva čakala. Otroci so bili zdravi, in zakaj bi jih izpostavljala tveganju tudi, če je to tveganje majhno. Pred dobrima dvema letoma pa sta dva otroka zbolela za oslovskim kašljem. Ta bolezen ni težka, tako sva slišala. Vendar naša izkušnja ni takšna. Koliko muke sta morala otroka prestati v skoraj dveh mesecih nočnega prebujanja ob napadih oslovskega kašlja. Samo veliko srečo smo imeli, da sta v tistem času zbolela le za to boleznijo. Niti ne upava si pomisliti, kaj bi bilo, če bi ravno takrat zbolela še za kašno težjo boleznijo.« Potem sta otroke dala cepiti. Žal jima je, da jih nista dala že prej. Pridružujem se jima v razmišljanju, da bi v današnjih družbenih razmerah, v svetu, kjer ima obvezno cepljenje negativni prizvok, treba več pozornosti nameniti ozaveščanju in usposabljanju staršev, da se bomo znali bolje odločati. Da cepljenje sploh ne bo več obvezno, ampak da bomo starši dobro razumeli, da je to v veliko korist otrok ob izjemno majhnem tveganju.