Umor Franca Ferdinanda
»Po vstopu skozi vrata taborišča, nad katerimi je bil napis Arbeit macht frei, so ju fotografirali, odvzeli vse osebne predmete in ju prisilili, da sta mirno stala, medtem ko so jima grobo ostrigli lase. Nato so ju gola postavili pod skupinske tuše in ju oblekli v črtasti uniformi. Max je moral nositi zelen trikotnik, ki je kazal, da je politični zapornik, Ernsta pa so označili z rdečim, kar je kazalo, da gre za navadnega kriminalca. Hitler je osebno določil, da za Hohenbergova fanta ne bo nobenih popuščanj. Kasneje je zadevo prepustil rajhmaršalu Hermannu Göringu, ta pa je naročil SS-oberfirerju Hansu Loritzu, ki je bil poveljnik taborišča, naj brata izloči iz oddelka za posebno obravnavo in naj za njiju uvede bivanje pod posebej težkimi pogoji. Max in Ernst sta se tako vsako jutro ob pol petih pridružila drugim zapornikom na velikanskem zbirnem mestu med barakami, kjer so jih SS-ovski oficirji poimensko klicali in razdelili v posamične skupine. Taborišče je bilo obkroženo z električno bodečo žico, ki je povezovala stražne stolpe s strojničnimi gnezdi. Max in Ernst sta bila vedno pod posebnim nadzorom, saj so zaporniške oblasti sledile Hitlerjevim navodilom po posebno poniževalnem ravnanju. Njuni dnevi so minevali ob praznjenju vojaških stranišč. Da bi ju posebej ponižali, so ju kot vola vpregli v lesen voz in ju pretepali med vožnjo od barake do barake. Za praznjenje stranišč sta morala uporabljati posebne žlice, SS-ovci pa so ju pri tem izzivali in metali kamenje, tako da jima je smrdljiva brozga pljuskala v obraz. Pri tem pa so se jima rogali s klicanjem 'vaša cesarska visokost'. Podobno kot drugi zaporniki sta bila deležna minimalnih obrokov hrane, spati pa sta morala na lesenih posteljah brez odej …« (Str. 262)
Tako so v taborišču Dachau ravnali s sinovoma staršev, ki sta umrla v sarajevskem atentatu. Umor Franca Ferdinanda in njegove žene Zofije je spremenil vse: bil je povod za največjo svetovno vojno dotlej, v njej so razpadli habsburški, ruski in otomanski imperij, usodno je vplival na mnoge narode in na življenja posameznikov, tudi sinov slovitega Habsburžana. Dragocenost te knjige, ki je odlično branje, pa je predvsem v tem, da našega nekdanjega prestolonaslednika prikaže v drugačni, boljši luči. Kot moža, ki se je poročil po lastni izbiri in iz ljubezni, ki je imel bolj napredne poglede na svet kot njegov ostareli stric Franc Jožef, a mu ni bilo dano, da bi jih uresničil …