Ciknen nad tržiškima buklama

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 22. oktober 2012 / 06:00

Tik pred izidom sta knjigi Tržiški slovar in Tržiška dekleta daleč slove. Avtorjem so v obeh izdajah v veliko pomoč pričevanja domačinov, ki, zdaj zapisana, ne bodo šla v pozabo.

Knjigi Tržiški slovar in Tržiška dekleta daleč slove se v teh dneh tiskata, še vroči bosta iz tiskarne prišli konec prihodnjega tedna ob praznovanju petdesetletnice Zveze kulturnih organizacij Tržič. Če bi imel Boris Kuburič, vodja območne izpostave Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in pobudnik knjižne izdaje Tržiški slovar, čarobno palico, bi obe knjigi natisnili v 15 tisoč izvodih, da bi segli prav do vsakega Tržičana. Izvodov bo v prvem natisu v resnici manj, a z nič manj gorečo željo vseh ustvarjalcev, da bo nad knjigama navdušen oziroma nad »buklama ciknen« vsak Tržičan.

Jožica Koder je upokojena učiteljica slovenščine in zbiralka folklornih pripovedi, za kar jo je navdušila redna prof. ddr. Marija Stanonik, urednica zbirke Glasovi. V Tržiški slovar je Kodrova napisala spremno besedo in tržiške besede iskala med Tržičani in okoličani; navdušena je nad to posebno melodijo, ritmom, naglasom, besedjem. »Zbiram in zapisujem zanimive tržiške besede, ki so del nekdaj vsakdanje tržiške govorice, tudi besede, ki jih slišim od pripovedovalcev v vaseh Lom in Dolina. Zanimiva je moja dolinska izkušnja. Že več kot leto zahajam v vas Dolina ob Tržiški Bistrici. Dolinsko preteklost in njene zgodbe dobro pozna Zdravko Dovžan; ob razlagi domačih hišnih imen pripoveduje tudi zgodbe, povezane z njimi - lahko bi jim rekli folklorne pripovedi, ki sodijo v slovstveno folkloro,« je povedala Jožica Koder, ki je obiskala mnogo ljudi; že pokojno tržiško pesnico Dorco Kraljevo in pokojnega kulturnika Mata Mežka. Veliko vedo še povedati pevec in glasbenik Franci Šarabon, Tržičanka s srcem in dušo Draga Koren, tržiška slikarka Marica Šmid, pa Riko Kalan, čigar anekdote v narečju so zapisane v knjižici Tržiške ta fletne. »Letos spomladi sva z Bojanom Knificem obiskala zanimivega moža, ki ogromno ve o vasi Lom, Antona Sokliča - po domače Mežnarjovga Tona - on še zna povedati po tržiško, kakor je govorila Kurnikova Mici, nečakinja tržiškega pesnika Vojteha Kurnika; živela je v prvi polovici prejšnjega stoletja in še nekaj let čez. Tako govoriti po tržiško še nisem slišala nikogar. Potem je v Lomu znani ljudski umetnik Janez Slapar - Temšak; v prvi vrsti je pesnik, pa tudi pisatelj, kronist vasi Lom, ustvarjalec panjskih končnic. Pozna veliko starih besed, značilnih prav za Lom,« je pripovedovala Kodrova.

Študent David Ahačič je bil tisti, ki je Tržiški slovar uredil, Boris Kuburič pa je tista »sila«, ki vse izpelje od začetka do kraja. »Tri poglavja so v Tržiškem slovarju. V prvem so tržiško-slovenske besede, približno 1300 jih je, v drugem jih je računalnik obrnil v slovensko-tržiške besede, v tretjem poglavju smo dodali pripovedko o nastanku Tržiča, pesem Tržišk' šuštar od Mata Mežka, ter na zadnji strani pesem od Vojteha Kurnika S'm Tržičan. Knjigi je priložena zgoščenka, na kateri naša igralka Jana Kus pripoveduje pripovedko o nastanku Tržiču, skupina Sinovi pevcev zapoje pesem Tržišk' šuštar, Janez Kikelj pa prebere pesem S'm Tržičan,« je povzel Boris Kuburič. Tržiški slovar je priročnega formata 14, 5 krat 14,5 centimetra, na naslovni in zadnji strani so barve tržiškega grba, na zadnji strani pa le kaj bi bilo drugega, kot znamenito tržiško »firbec« okno.

V Tržiču dekleta daleč slove
498 strani obsegajoča in v celoti barvno tiskana knjiga s trdimi platnicami nizkega formata A4, ki jo je v sozaložništvu z Zvezo kulturnih organizacij Tržič in Javnim skladom Republike Slovenije za kulturne dejavnosti izdala Ljudska univerza Tržič, prinaša spoznanja o nekdanjem oblačenju in z oblačenjem povezanih dejavnostih Tržičanov in okoličanov. Gre za prvo monografijo, v kateri je podrobno obravnavana oblačilna dediščina dela Gorenjske, s katero ljudje tako pogosto povezujejo nastanek, razvoj in obstoj t. i. »gorenjske«, tudi »slovenske narodne noše«, katere različico, ki se je razvijala v Tržiču, avtor dr. Bojan Knific obravnava v poglavju o pripadnostnem kostumiranju.

Knjiga je v prvem delu posvečena izrazom, s katerimi so Tržičani označevali obleko in z njo povezane dejavnosti, sledi poglavje o tržiških rokodelstvih, ki so pomembno zaznamovala oblačenje Tržičanov in širše, ter oris oblačilnih razmer v Tržiču in okolici od najzgodnejših virov z začetka novega veka pa do srede 20. stoletja. V najobsežnejšem poglavju so podrobno obravnavane oblačilne sestavine moških, žensk in otrok, sledi poglavje o telesni snagi in vzdrževanju oblačil, poglavje o oblačenju ob posebnih priložnostih in poglavje o kostumiranju. »Posebnost, ki se doslej v literaturi ali kje drugje ni obravnavala, mogoče zato, ker je bila prezrta, ali drugje ni bila tako izrazita, so škornji meksikajnerji, to so posebni škornji, ki so se uveljavili v drugi polovici 19. stoletja. Prinesli so jih Avstro ogrski vojaki, ki so se vrnili iz bojišč v Mehiki in so potem take škornje izdelovali tudi pri nas. Dva para meksikajnarjev je ohranjenih v Dolini, ohranjena pa je tudi fotografija, posneta v Lešah, na kateri je nekaj moških obutih v te škornje. Meksikajnerji so bili zelo priljubljeni, nosili so se v oblačenju in tudi kostumiranju,« je to posebnost izpostavil Bojan Knific.

Knjigo Tržiška dekleta daleč slove zaključujejo sklepne misli, v katerih Knific razgrinja spoznanja o tem, kako je zunanje okolje vplivalo na oblačilno dediščino Tržičanov in kako so Tržičani vplivali na oblačenje ljudi zunaj Tržiča. Spremna besedila so prispevali prof. dr. Janez Bogataj, mag. Metka Knific, dr. Marija Makarovič in mag. Borut Sajovic. Knjigi je dodan povzetek v angleščini, besedilo pa dopolnjuje prek dvesto fotografij. »Več kot roman včasih pove ena fotografija. Že samo prelistavanje z ogledom fotografij da človeku en občutek o kulturni dediščini,« je še pojasnil Knific in dodal, da je pri nastajanju knjige sodelovalo veliko ljudi: »Pri terenskem delu mi je ogromno pomagala Jožica Koder, ki se je pogovorila z domačini, da so mi odprli svoja vrata. Za zanimiva pričevanja je poskrbela Melanija Primožič, Metka Knific pa za druge res številne sodelavce, tudi za Igorja Šobra, ki je delo oblikoval.« Jožica Koder je tudi lektorirala obe knjigi. Bojan Knific je pojasnil, da zato, ker samo Tržičan zna besedilo, ki govori o Tržiču.