Se otroci rodijo z daljincem v roki? (1)

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 22. oktober 2012 / 06:00

Današnji otroci so otroci tehnološke dobe. Rodijo se z daljincem in računalniško miško v roki in še preden vi preberete navodila za uporabo novega mobilnega telefona, vaši nadobudneži že obvladajo njegovo delovanje. S tem pravzaprav ni nič narobe, če znamo koristno usmerjati otroško radovednost ter njihovo željo po malih tehničnih igračkah. Mogoče smo le še preveč iz starih časov, da bi lahko razumeli potrebe modernega človeka po novodobnih čudesih. Zdi se mi, da razvoj sploh nima več meja in namesto da bi me to radostilo, me včasih skrbi. Skrbi predvsem to, da se bomo ljudje začeli izgubljati. Najprej bomo izgubili drug drugega, potem pa še sebe. Ostale bodo le še piskajoče naprave, ki nas bodo opominjale, da smo jih ustvarili v korist in ne v pogubo. Televizor je resnično prava stvar. Ko sem bila še otrok, sem bila prepričana, da napovedovalec gleda, kaj počnem, in takrat sem se vedno posebej potrudila s primernim vedenjem. Da ne bi črno-beli možakar iz ekrana videl, kako se grdo vedem. Pa naj še kdo reče, da televizor nima vpliva na vzgojo … Šalo na stran. Ta vpliv je že tako velik, da je podlegla tudi večina odraslih. Ljudje me prepričujejo, da morajo tako odrasli kot otroci gledati aktualne tv-oddaje, da se sploh lahko z drugimi pogovarjajo. Mar res? Če je to edini pogovor, ki poteka, potem sem rajši tiho (čeprav je to zame največja kazen). Povem vam po pravici. Meni se res zdi, da več kot polovica oddaj poneumlja ljudi. Razni resničnostni šovi so že izpeta pesem in ne vem, kaj bi sploh lahko še pokazali, saj je bilo že vse videno. Sedmošolci mi pripovedujejo o filmih, po katerih bi nas nočna mora tlačila še nekaj mesecev. Ampak njim so »kulski«. Posebej še krvavi prizori, za katere jih nikakor ne morem prepričati, da tako s pravim človekom ne gre. Kaj lahko sploh starši naredimo, da bo otrok kljub vedno hladnejšemu vremenu dvignil svojo zadnjo plat s kavča in počel kaj drugega namesto gledanja televizije. Možnosti nimamo tako malo, kot se zdi na prvi pogled. Prva stvar, ki jo je vredno upoštevati, je vprašanje, kdo in zakaj prvi v družini prižge televizor. Skoraj težko verjamem, da bi to naredil predšolski otrok, za mladostnika sem že prepričana, da to stori, za odraslega bi pa predvidevala, da to stori večkrat, kot bi bil sploh pripravljen priznati.