V diplomaciji se tudi z molkom govori

V začetku devetdesetih let je imel LDS-ovski politik Franco Juri že pripravljene kovčke za svoj odhod v Argentino, kjer naj bi na naši ambasadi v Buenos Airesu nastopil mesto veleposlanika. Imel je vso podporo tedanjega vodstva države, prestal je vsa preverjanja in bil na koncu tudi uradno imenovan za veleposlanika. Njegovo ime je Slovenija že sporočila v Buenos Aires in zaprosila za tako imenovani agrema. Potem se je začelo čakanje. Iz glavnega argentinskega mesta odgovora ni bilo.

Čakanje je trajalo neverjetno dolgo in jasno mi je postalo, da tokrat svoji vlogi ne igrata več pregovorni latinskoameriški ležernost in birokracija. Zato sem začel spraševati kolege diplomate, ki so mi hitro pojasnili problem. Bistvo diplomacije je v tem, da se države izognejo neposrednim spopadom. V Buenos Airesu so dobili našo vlogo, a zaradi nekih zadržkov predlaganega diplomata niso hoteli potrditi. Negativni odgovor v takih situacijah sploh ni potreben. Vsaka država, ki v določenem času ne dobi odgovora, natančno ve, da nekaj ni v redu. Zato ne sprašuje več, ampak enostavno poišče drugo rešitev. Kaj se je zgodilo v Argentini? Franco Juri je bil pri nas čisto zgleden državljan in proti njemu ni bilo sproženih nobenih postopkov. Bil je le jasno levo profiliran in to je zmotilo večino slovenske emigracije v Argentini, ki je na drug konec sveta bežala ravno pred komunisti. Ker je imelo vodstvo te politične emigracije v tistem času zelo dobre zveze s tedanjim argentinskim predsednikom Carlosom Menemom, so jih izkoristili in pri argentinskem vrhu dosegli, da ni poslalo soglasja za Jurijev prihod v Argentino. Slovenska politika je za to ugotovitev potrebovala nekaj časa in nato Franca Jurija raje poslala za veleposlanika v Španijo, od koder je pokrival tudi Kubo.

Zakaj oživljam to več kot dvajset let staro diplomatsko zgodbo? Zato, ker se zdaj Slovenija kot gostiteljica pojavlja v podobni vlogi kot nekoč Argentina. Iz Črne gore v Ljubljano prihaja njihov novi veleposlanik Miomir Mugoša, o katerem iz njegove države prihajajo skrb vzbujajoče vesti. Povezan je z vrsto afer, med drugim tudi z napadi na črnogorske novinarje. Slovenski mediji so v zadnjem času te zgodbe objavljali na veliko. Zunanji minister Karl Erjavec je najprej izjavil, da bo proučil primer, in Črnogorci so našega veleposlanika v Podgorici takoj povabili na pogovor v njihovo zunanje ministrstvo, kjer je bil navzoč tudi Miomir Mugoša. Kmalu za tem so z našega zunanjega ministrstva javnosti sporočili, da proti Mugoši ni uveden noben kazenski postopek in da proti njemu ni bila izrečena nobena pravnomočna obsodba. Enako je ministru Erjavcu zagotovil črnogorski zunanji minister Igor Lukšić. Zato so za javnost dejali: »Na podlagi tega in predhodnih ugotovitev v procesu izdaje agremaja Republika Slovenija nima zadržka do prihoda veleposlanika Mugoše v Ljubljano.«

Slovenska diplomacija je nekoč iz Argentine dobila dobro zaušnico, ampak očitno je bolečina minila hitro, zato se naše zunanje ministrstvo iz te izkušnje ni ničesar naučilo.