Brez elektrike

Nemirna duša, 1. del

Sergeja je doma v enem od tistih prečudovitih kotičkov, za katerega pravimo, da so videti kot v raju. Razgled, ki se nudi očem, sega daleč, celo tja do Triglava in Kamniških Alp. Žal pa vsakodnevne skrbi, ogromno dela, ki si ga je naložila na ramena, ne dopuščajo, da bi se usedla in se ob kavi naužila lepot, ki jih pa vsak dan, od jutra do večera, vsrkavajo vase naključni pohodniki.

»Že zarana, preden grem v hlev, skuham velik lonec domačega čaja. Kruh, ki ga pečem v peči dvakrat na teden, narežem na ''šnitke'' in ''mimohodniki'', ki se ustavljajo, si po navadi kar sami postrežejo. Nekateri pustijo kakšen evro, drugi ne, ljudje smo pač različni, a se ob tednu nabere toliko, da lahko kupim moko,« razlaga.

Nekoč, ko je bila še zelo mlada, je bila precej divje in samosvoje narave. Staršev ni ubogala, če je le mogla, jim je kakšno ušpičila. Družila se je s fanti, ki so jim na vasi rekli barabe, skupaj so tudi kaj ukradli ali pa si le prisvojili, dokler so tisto stvar potrebovali. Potem so jo vrnili tja, kjer so jo vzeli.

»Starši so bili pretirano pobožni, morda sem postala upornica zato, ker so me nenehno silili v nekaj, za kar nisem bila ustvarjena. Polno glavo sem imela maminih nasvetov o ponižnosti, skromnosti, ubogljivosti. Nastavi levo lice, če te udarijo po desnem. Dobro blago se samo hvali. Ne rini v prve vrste, ker si te lahko zapomnijo, pa ti bo kasneje žal. Spoštuj starejše, ne odgovarjaj se jim. Seznam prepovedi in nasvetov se je z mojim odraščanjem še daljšal. Ni bilo čudno, da sem želela pobegniti in svobodno zadihati. Že pri sedemnajstih sem zanosila. Očeta tega otroka se komaj spomnim. Spoznala sva se, ko smo lumpali in obiskovali veselice v soseščini. Pa se je zgodilo: nekaj preveč popite pijače, vroča poletna noč in hormoni, ki so silili iz vsake pore. Bila sem ena prvih, če že ne edina, ki takrat, v sedemdesetih letih, nisem nosila nosečniških oblek. Trebuh mi je kot napihnjen balon silil izpod srajc ali puloverjev, nisem ga skrivala, zato sem bila deležna zgražanj in tudi sočutja, začinjenega z zaničevanjem tistih mamic, ki so v nedeljo pridno hodile proti cerkvi k deseti maši, jaz pa sem se vsa mačkasta vračala z zabave proti domu. Seveda je moja nosečnost spravila starše na kolena. Pahnila jih je v veliko sramoto. Mama je jokala, da njene pobožne prijateljice kažejo nanjo s prstom in jo obsojajo, češ da je svojo edino hčerko zelo slabo vzgojila. Pa sem ji odgovorila, da če so res krščanske, tega ne bi počele. Ker bi imele srce, v katerem bi bilo veliko usmiljenja in sočutja. ''Morda pa res,'' je nekega dne odgovorila mama in to so bile zame najlepše besede, kar sem jih v sedemnajstih letih slišala od nje. Ko sem rodila Simona, je postal družinski ljubljenček. Vsi so ga valjali po rokah, še najbolj mlajša brata. Ker sem zaradi nosečnosti pustila šolo, tako in tako sem drugi letnik ponavljala, sem si morala poiskati delo. Res so bili domači malo bolj sočutni do mene, tako pa spet ne, da bi podpirali mojo lenobo. Mama, ki ni bila zaposlena, je varovala Simona, kuhala, skrbela za kravo, tri koze, deset kokoši in dva osla. Upala je, da ji bom kaj pomagala, ko se bom vrnila iz službe. Če sem imela ravno dober dan, sem ji, drugače pa ne. Po kosilu sem šla spat, tako sem bila utrujena. Potem je na neki veselici vrgel name oči Zdenko, eden prvih motokros dirkačev v naši vasi. Si morete misliti!? Raje se je družil z menoj kot z vsemi tistimi dekleti, ki so bila še nedolžna, a so se vseeno kot hotnice vrtela okoli njega! Nisva čakala dolgo, da sva šla do konca. Ni bilo tako lepo kot s prvim, a v sili hudič še muhe žre. Zdenko je imel od vseh ljudi na svetu najraje samega sebe. O svojih uspehih na motokrosih je lahko govoril od jutra do večera, kar pa lahko postane zelo dolgočasno. Ko sem ga pustila, sem bila sicer spet noseča, a tega še nisem vedela. Hitro si je našel drugo žrtev za svoje monologe, jaz pa sem že strašila po vasi s svojim trebuhom in se dajala v zobe. Ste že kdaj izkusili, kako je biti tarča vaških opravljivk? Če niste, ne boste razumeli, kako to je, ko te častivredne babnice vlačijo po zobeh. Včasih me je pošteno zamikalo, da bi kakšni od njih razbila gobec. Tega seveda nisem storila, saj so se tokrat postavili zame moji domači. Vsa čast jim! Mami sem odkrito povedala, da pa je sedaj kar nekaj upanja, da bo nekoč videla božje kraljestvo. Nekoč sem bila nesramna in sem eni od najhujših opravljivk pred zbranim občinstvom vrgla v obraz, da je imela njena cenjena hči že tri splave. Naj zato raje pometa pred svojim pragom. Vem, da je bilo grdo in nesramno, a tudi moja potrpežljivost s temi coprnicami je imela meje. Spet je prijokal na svet sin, ki sem ga iz čiste žlehtnobe poimenovala po njegovem očetu. Dosegla sem tudi, da je moral plačevati alimente. Lep in nepozaben občutek je bil, ko sem se lahko smehljala, on pa je škrtal z zobmi.

Po rojstvu drugega otroka je sledila daljša streznitev, ko lahko rečem, da sem začela odraščati in se zavedati, da življenje ni namenjeno le užitkom, temveč tudi odgovornostim. Najstarejši sin je začel obiskovati prvi razred in jaz sem poskušala biti idealna mama. Ni bilo lahko, saj sem ravno takrat odkrila uhane ter pisana krila, ki se s spodnjim delom vlečejo tudi po tleh. Zelo svetle lase sem si pobarvala v črno. V vseh stvareh sem postala normalna, le v izzivanju ljudi sem ostala enaka kot prej. Kadar sem šla v trgovino, na primer, sem si nohte pobarvala s črno barvo, a sem lak takoj, ko sem se vrnila domov, odstranila.

Pri petindvajsetih letih pa se je začelo: čez noč sem zahrepenela po skrbnem možu, družini, varnosti. Začela sem proučevati moške, godne za ženitev. Tiste, ki so bili še samski – pa jih ni bilo malo – sem že skoraj vse preizkusila in mi niso bili všeč, s poročenimi pa se raje nisem pentljala. Poročeni so kot čir na želodcu: ne vidiš ga, a ves čas krvavi in povzroča bolečino. Barabam sem se začela izogibati in vsak, za katerega so rekli, da je priden in pošten, mi je padel v oči. Tako sem leta 1982 za osmi marec spoznala Bineta. Njegov oglas sem opazila v Ognjišču. Napisal je, da se želi dopisovati s poštenim in delavnim dekletom, haha. Takoj sem mu odgovorila, kajti bila sem prepričana, da sem eno in drugo tudi jaz. Ko sva se prvič videla v živo, sem kar otrpnila. Bil je zelo lep, postaven fant, če želite primerjavo – bil je točno takšen kot Rok Ferengja. Prva misel, ki me je prešinila, je bila, pa kako to, da je moški s takšnimi zunanjimi atributi še samski? Takrat so bili geji še tako na redko posejani, da smo dekleta moško samskost bolj kot ne povezovale z nemogočimi starši, pretirano sramežljivostjo, invalidnostjo.

Žal se je tudi pri Binetu izkazalo, da je krasen človek z nemogočo žlahto, ki je odbila še tako vztrajne neveste. Skupaj s starši in starimi starši je živel v tisti na pol podrti kočuri, mimo katere sva šli. ''Ta stari'' so bili strahotno nazadnjaški. Pomislite, da so jim elektriko priklopili šele leta 1981, pa jo je Binetov ded nemudoma odklopil, ker je bil prepričan, da prihaja po žici v hišo zlo. Imel je še tri sestre, ki so se precej mlade omožile in se odselile. A tudi one so s seboj na novi dom odnesle zvrhano mero nazadnjaškosti in čudaštva. Mirne duše lahko povem, da je bil Bine prvi moški v mojem življenju, pa jih ni bilo tako malo, v katerega sem se zaljubila. Z njim bi šla tudi po kolenih na Brezje. Na njegovo željo sva se cerkveno poročila, tri otroke, ki so se nama rodili, sva dala krstiti, jih pošiljala k verouku, k zakramentom.«

(Konec prihodnjič)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Izleti GG / nedelja, 16. julij 2017 / 21:52

Na Rogli do Lovrenških jezer

V vročem julijskem dnevu so se izletniki Gorenjskega glasa podali na Roglo, ki leži na nadmorski višini okoli tisoč petsto metrov, kjer je poletna vročina precej znosnejša.

Objavljeno na isti dan


GG Plus / nedelja, 20. avgust 2017 / 17:15

Jernej Legat, tržaško-koprski škof iz Naklega

V Naklem na Gorenjskem se je 16. avgusta 1808 rodil tržaško-koprski škof Jernej Legat. Ker je bila njegova mati polsestra goriškega nadškofa Jožefa Balanta, je bil nadškofov nečak in je razumljiva...

Razvedrilo / nedelja, 20. avgust 2017 / 17:09

To sem jaz

Dvorišče kranjskega gradu Khislstein je konec tedna gostilo koncert To sem jaz - v besedi, glasbi in sliki, na katerem se je vse troje prepletalo. Zapela je operna pevka Mojca Benedik ob s...

Slovenija / nedelja, 20. avgust 2017 / 17:07

»Vižarji« na Svetem mestu

Sveto mesto / Heiligenstadt je eden od krajev v dvojezičnem delu Koroške, južno od Drave. Kraj z Marijino cerkvijo, prvič omenjen že leta 1571, zvon iz leta 1518 pa opominja, da je bila tod cerkev...

GG Plus / nedelja, 20. avgust 2017 / 16:58

Brez elektrike

Sergeja je doma v enem od tistih prečudovitih kotičkov, za katerega pravimo, da so videti kot v raju. Razgled, ki se nudi očem, sega daleč, celo tja do Triglava in Kamniških Alp. Žal pa vsakodnevne...

Kronika / nedelja, 20. avgust 2017 / 16:57

Vinjen kolesar padel po cesti

Kranj – Tudi ta teden so gorenjski policisti obravnavali več prometnih nesreč, v katere so bili udeleženi ranljivejši udeleženci, torej motoristi, kolesarji in pešci. V Škofji Loki je kolesar med v...