Ima vse, kar imajo veliki

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 8. avgust 2017 / 09:05

Slovenska obala meri dobrih štirideset kilometrov, pa ima vse, kar imajo dežele z mnogo daljšo in večjo obalo. V Kopru lahko občudujete pristanišče, žerjave in kontejnerje, ki jih pretovarjajo dan in noč. Potem priplujejo večkrat tedensko velike turistične potniške ladje, ki so plavajoča mesta. In v istem zalivčku je Mestno kopališče Koper. Od Kopra naprej sta Debeli Rtič in Valdoltra, kjer vam lahko nudijo kakšne zdravstvene storitve ali rehabilitacijo. Od Kopra proti Izoli se sedaj lahko sprehodite po obalni cesti, ki je končno zaprta za promet. Kopalcev je mnogo, zraven trenirajo veslači, ribiči lovijo ribe, pešci, kolesarji in tekači so končno dobili, kar jim pripada. Izola se prične z ladjedelnico, sledi pasja plaža in potem zopet urejena plaža za ljudi s posebnimi potrebami. Pridemo na izolski rt in tu so ribiške ladje. In že smo v marini, kjer lahko parkirate svojo jadrnico. V Simonovem zalivu se prične Krajinski park Strunjan, kjer imate res privilegij. Uživate lahko v neokrnjeni naravi flišnega klifa. Tu uspevajo tudi mirta in jagodičnica, redki rastlini v Sredozemlju. V Strunjanskih solinah so že nagrabili prve kupe soli. Pridemo v Pacug in Fieso, kjer vas naravna jezera lahko celo »potegnejo« vase. In že ste na Piranski punti, kjer domuje srednjeveški biser. Pa Bernardin in »mondeni« Portorož, ki se zaključi z Lucijo. Obala vas vodi do Seče, kjer se na koncu prično Sečoveljske soline. Še več kot polovica Piranskega zaliva je sedaj našega. In če se povzpnete na pot Parencane, ki je že na hrvaški strani, in gledate dol na soline, solna polja, opuščene hiše, pešpoti, na morje, ki se tukaj stika z Dragonjo in ustvarja poseben ekosistem. Ta je umeščen na seznam Unescove naravne dediščine in človek bi mislil, da je to kaj bolj imenitnega kot dobrih štirideset kilometrov slovenske obale. Prav res, vse to lahko najdete tukaj. Je pa tudi gneča, peklenska vročina in voda, ki je bolj podobna topli juhi kot osvežujočemu morju. Spim na terasi, če hočem uživati morski zrak in nisem tako rekoč ves dan v ohlajenem stanovanju. Vstajam ob 5. uri in se grem kopat, ko še ni nobenih kopalcev. Potem greva na kolo. V Kopru na mestnem kopališču je zjutraj ob 7. uri vsaj trideset kopalcev – samih starejših ljudi, ki se osvežijo za ves dan in se potem skrijejo pred vročino. Pot ob morju od Izole do Pirana je še vedno neokrnjena. Srečaš nekaj »vrečarjev«. Celo več, tudi FKK-območja imamo na naši obali. Ima pa naše morje nekaj, česar Karibi, denimo, nimajo. Burjo, ki na srečo peklensko vročino in vročo vodo malo shladi, premeša in naredi vse skupaj bolj znosno. V Trstu so si omislili burjo celo stisniti v pločevinke in jo ponuditi kot spominek. Pa ne bi bilo bolj modro vročine preživeti v hribih kot v tem peklu na morju?