Naj lepih melodij ne prekrije prah pozabe

Citre so milozvočen instrument, privlačen in obenem skrivnosten – ljudje mu vedno znova radi prisluhnejo. Mojstrica tega instrumenta Tanja Zajc Zupan je skozi leta igranja izoblikovala svoj prepoznaven in edinstven zven. Posnela je mnogo instrumentalnih albumov iz priljubljenega repertoarja svetovne ter domače glasbene zakladnice. Prav letošnje leto pa je v znamenju častitljivega jubileja njene ustvarjalne poti – 25. obletnice izdaje njene prve kasete, zato smo simpatično citrarko, ki s svojo glasbo marsikomu seže v srce, povprašali, kako razmišlja o doslej prehojeni glasbeni poti pa tudi o načrtovanih korakih za prihodnost.

Za vami je dolga glasbena ustvarjalna pot. Kako se spominjate svojih prvih korakov v svet citer? Kdo vam je stal ob strani, kako so vašo odločitev za vstop v glasbeni svet sprejeli ostali?

»Moji prvi nastopi segajo v osnovnošolske dni, nato pa sem nastopala v domačem kulturnem društvu. Tam sem se naučila prvih veščin nastopanja in spoznala zanimive ljudi, kot je bil na primer Vital Ahačič. Prav zame je mojstrsko priredil nekaj najlepših slovenskih ljudskih pesmi za citre. Največ, kar šteje, pa so prijateljske vezi, ki sem jih ustvarila v teh petindvajsetih letih. To je najpomembneje, brez njih je človek zelo osamljen. So pa bila to leta iskanja, učenja, dajanja in samouresničitev. Na začetku sem bila sicer deležna kakšne opazke med vrstniki, vendar verjetno zaradi zavisti.«

Katere so – poleg izida vaše prve kasete pri ZKP RTV SLO – še pomembne prelomnice na vaši glasbeni poti, ki so vas najbolj zaznamovale?

»Leta 1993 so na TV Slovenija začeli z atraktivno oddajo Poglej in zadeni, ki jo je vodil Stojan Auer. Kar nekaj sezon sem bila njegova stalna gostja. Z menoj je zapel v duetu dve pesmi, Vrni se in Tisoč noči. Vrni se je bila pravi hit. Stojan mi je res dal čudovito priložnost, da sem se predstavila slovenski javnosti. Ena večjih prelomnic se je zgodila pred štirimi leti. Rada se pošalim in rečem, da je zrasla moja ekipa. Neizmerno sem namreč vesela, da pri koncertih sodelujeta moja otroka, ki zgodbi dasta krono. Sin Domen, letos maturant na Poljanski gimnaziji, je tonski mojster in skrbi za ozvočenje na vseh mojih koncertih. Hči Ana, ki je trenutno na študentski izmenjavi v Belgiji, pa vodi vse koncerte, dela scenoslede, scenarije. Skupaj izvedeva tudi točko Cvetje v jeseni – Ana ob glasbi citer interpretira odlomek iz filma, ko Janez zaprosi Meto za roko. Pomembno pa je tudi, da ob citrah zdaj skoraj vedno kdo zapoje.«

Kateri izmed vaših koncertov vam je najbolj ostal v spominu?

»Veliko je lepih, nepozabnih koncertov. Eden zanimivejših je bil nedvomno v Prekmurju. V dvorani je bila zelo slaba električna napetost, zato smo morali koncert izvesti brez odrskih luči, smo pa zato nastopajoči videli vsakega obiskovalca posebej in prišlo je do odlične sinergije.«

S kom sodelujete v zadnjem času?

»V želji narediti nekaj novega, nadgraditi svoje delo se je rodila ideja, da instrumental obogatim s petjem. Že tri leta sodelujem z več pevkami, največ s Tejo Saksida. Trenutno pa mi je največje veselje sodelovanje z Rokom Ferengjo, ki je ustanovitelj skupine Rok'n'band. Po duši ni samo roker, temveč pravi romantik. Njegov čudovit vokal ob citrah zveni čarobno in najlepše je, ko s Tejo zapojeta v duetu. Rok je izvrsten pevec, obvlada oder, se znajde v vsaki situaciji in je čudovit človek. Z njim resnično uživam. Pogosto se nam pridruži še Stiški kvartet. Po Sloveniji organiziram koncerte, ki sem jih poimenovala Slovensko-dalmatinski večer, Moje pesmi, moje sanje, eden izmed konceptov pa je tudi Cvetje v jeseni – na njih nastopajo omenjeni gostje. Želim si, da bi z njimi posnela vsaj nekaj skladb, ki bi izšle na zgoščenki. Čez poletje bomo nastopili na nekaterih grajskih dvoriščih, jeseni pa spet nadaljujemo s turnejo koncertov po Sloveniji.«

Kod vse še nastopate?

»S pevko Tejo se nama obeta nekaj lepih nastopov na poročnih slovesnostih. Ob teh priložnostih, bodisi pred matičarjem ali v cerkvi, zelo rada nastopam. Takrat je v zraku polno čustev, ljubezni in citre so instrument, ki dajo zaradi svoje nežnosti dogodku še večjo težo. Igrala sem na več kot 500 porokah in opažam, da so spet postale moderne. Pogosto igrava kot presenečenje oziroma darilo za rojstne dneve. Pred kratkim sva igrali na stoletnici – bilo je ganljivo. Življenje pa je sestavljeno tudi iz slovesov, tako da zaigram tudi na pogrebih. Citre nosijo v sebi tudi pridih tragičnosti, njihova milina se dotakne vseh žalujočih – ob njih se spomnijo lepih skupnih trenutkov z ljubljeno osebo.«

Kakšno je vaše življenjsko sporočilo poslušalcem, sedaj po vseh pridobljenih izkušnjah?

»Težko delim neka svoja prepričanja, kar zadeva moje glasbeno poustvarjanje pa je moje geslo vsekakor: Naj vseh teh lepih melodij nikdar ne prekrije prah pozabe. Bralkam in bralcem pa želim, da živijo po pameti in sproti.«