Za dvig minimalne plače na sedemsto evrov

To je zahteva, ki smo jo postavili v ZL. Vlada in gospodarska zbornica sta skočili v zrak, saj naj bi to izničilo slovensko konkurenčnost, odgnalo kapital in povečalo brezposelnost. Ampak enaki strahovi so obstajali tudi dvakrat prej v nedavni slovenski zgodovini, ko se je minimalna oziroma zajamčena plača skokovito povečala: leta 1992 in leta 2010. A učinki so bili v obeh primerih obratni. Leta 1993 se je država pobrala iz takratne tranzicijske depresije, leta 2010 in 2011 pa so se tudi začeli kazati znaki okrevanja po krizi (a je leta 2012 država z zategovanjem pasov Janševe vlade in klicanjem trojke leta 2012 na žalost spet zdrsnila v recesijo).

Tudi če pustimo socialne argumente ob strani – trenutna minimalna plača 614 evrov je še vedno pod pragom revščine in ne zagotavlja niti približno dostojnega življenja! –, bi bil dvig minimalne plače koristen tudi zdaj, leta 2017.

Krize v Sloveniji je zdaj čisto zares konec, že trinajst zaporednih četrtletij beležimo gospodarsko rast, z njo se v prvi vrsti hvali vlada, a rezultati gospodarskega napredka so zelo dvoumni. Za gospodarstvo so časi res zlati. Številna podjetja so že bistveno presegla raven proizvodnje izpred krize. Izvoz države je zrasel na zgodovinsko visoko raven, lani smo imeli skoraj 3 milijarde presežka v zunanji trgovini, kar nas skupaj z Nemčijo uvršča med najbolj konkurenčne države v Evropi. Presežek je tolikšen, da smo po pravilih Evropske unije celo v prekršku. Prav tako je izjemna dobičkonosnost podjetij – trgovine v Sloveniji so lani ustvarile kar 521 milijonov evrov dobička.

A z vidika zaposlenih, delavcev, je okrevanje videti bistveno drugače. Medtem ko si menedžerji v trgovinah izplačujejo po več stotisočevrske nagrade za poslovno uspešnost, na drugi strani prodajalke, skladiščnice, čistilci v Lidlu, Hofru, Mercatorju itn. životarijo na minimalnih plačah. Slišim, da imajo ponekod odmerjeno celo, kolikokrat na dan smejo na WC. Uprava Pošte Slovenije se hvali z najcenejšo poštno storitvijo v Evropi, poštarji pa 24 ur pred prihodom na delo ne vedo, kdaj bodo delo tisti dan končali, beležijo po trideset padcev z mopedi na dan in vsak mesec je več bolniških odsotnosti zaradi izčrpanosti in stresa na delovnem mestu. Ko govorim z delavci v elektroindustriji, mi povedo, da so plače bistveno nižje, kot so bile pred krizo, nadure pa so postale pogoj za normalen zaslužek.

Bistvo slovenskega okrevanja je torej naslednje. Produktivnost marsikaterega slovenskega podjetja je že presegla raven izpred krize. A zaposlenih v državi je danes še vedno skoraj 50.000 manj kot prej, tisti, ki delo še imajo, pa torej zdaj delajo bistveno več – in to celo za nižje plače! V takih okoliščinah je resen dvig minimalne plače – ki bo sprožilec dviga plač nasploh – edini logičen ukrep. S povečanjem plač bo okrevanje končno doseglo tudi ljudi. In dalje, višje plače pomenijo večje povpraševanje, več denarja v obtoku pa več delovnih mest. In ne nazadnje, z dvigom plač bomo podjetja spodbudili, da dobičke ustvarjajo z inovativnostjo in produktivnostjo, ne pa z nižanjem plač in izžemanjem zaposlenih. Dvig minimalne plače je zato tudi razvojen ukrep – je eno od glavnih zavarovanj, da ne bomo (p)ostali samo bazen poceni delovne sile, ampak država, v kateri se bo dalo kakovostno živeti in delati.