Predor do gozdnih bogastev
Minilo je 125 let od začetka gradnje Bornovega predora, ki leži med Tržičem in Jelendolom. Njegova gradnja v najbolj ozkem delu Dovžanove soteske je povezana z bivanjem nemškega finančnika barona Julija Borna v Puterhofu, današnjem Jelendolu.
Ob koncu 19. stoletja je v Tržič prišel Julij baron Born, ki je tedaj od Kranjske industrijske družbe kupil obširne posesti in intenzivno začel razvijati tržiško gospodarstvo. Specializiral se je za sanacijo gospodarskih podjetij v težavah in ta dejavnost ga je pripeljala na Kranjsko, kjer je pomagal pri reševanju Kranjske industrijske družbe. »Od družbe je 1891 kupil velik del njene tržiške posesti v katastrskih občinah Sv. Ana, Sv. Katarina, Bistrica pri Tržiču in tudi v Tržiču. Bil je strasten lovec, v lasti je imel rudnik živega srebra v Podljubelju, v Jelendolu je zgradil žago, gospodaril je s planinami in gozdovi. Po šestih letih bivanja v Tržiču je umrl. Imel je tri otroke Friderika, Karla in hčerko Elfrido. Elfrida se je odselila iz Tržiča, Friderik in Karl pa sta upravljala družinsko premoženje,« je pojasnila Petra Hladnik iz Turističnega, promocijskega in informacijskega centra Občine Tržič. Bojan Knific v knjigi Bornovi v Tržiču: Pričevanja o življenju tržiških baronov popisuje, da je leta 1895 Julius Born dal izdelati cesto in na levem bregu Tržiške Bistrice na mestu, kjer je bil dotlej tako imenovan Hudičev most, v skalo izklesati za tiste čase kar širok predor, ki je omogočal vožnjo z vozmi. V obdobju pred Bornovim prihodom ni bilo po dolini nobene prevozne poti. »Dolinci so kasneje nekajkrat zgradili pot čez Jame po desnem bregu Tržiške Bistrice. Vodila je čez viseči Hudičev most in skozi manjši predor iz leta 1759 ter je deloma še vidna,« je poudarila Hladnikova.
Predor omogočil razvoj
Petinšestdeset metrov dolg Bornov predor, ki je povprečno širok in visok štiri metre, so v soteski gradili od 16. maja do 1. septembra 1895, zvrtan je skozi plasti črnega apnenca. »Predor in sorazmerno široka cesta sta omogočila hitrejši razvoj Doline in Jelendola, predvsem je bilo omogočeno učinkovitejše izkoriščenje bogatih gozdov, ki so prekrivali širna območja severno od Tržiča,« piše Knific; in še: »Izgradnja predora in ceste je omogočila lažji dostop do gozdnih bogastev in hkrati spodbudila zaposlovanje velikega števila ljudi – redno zaposlenih in sezonskih delavcev.« Izvedbeni načrt za cesto in Bornov predor je tedaj pripravil celjski inženir Viljem Lindauer, kopali pa so ga delavci, ki so prišli iz Italije in so tisti čas, ko so delali predor, stanovali v Dolini, pri Ukcu, kjer so njim v zahvalo postavili kapelo. Cesto in predor naj bi po pričevanju Henrika Dovžana gradili tudi domačini in delavci iz Šentanskega rudnika, v Knifičevi knjigi pa izvemo še, da so pri gradnji sodelovali tudi rudarji iz tedanjega rudnika živega srebra v Podljubelju. »Ko je bila cesta v Puterhof zgrajena, je Born pričel z izkoriščanjem gozdov. Za to je potreboval znatno število sezonskih gozdnih delavcev, ki so prihajali pretežno iz Selške in Poljanske doline. Ob sobotah in nedeljah popoldne so se oskrbeli z živežem za naslednji teden gozdarjenja. Poleg tega so radi tudi kaj popili. Tu je bila priložnost za gostinsko in trgovsko dejavnost,« je iz Tržiškega vestnika povzel Bojan Knific.
Večja sanacija ob stoletnici
V spomin na gradnjo sta bili postavljeni dve spominski plošči. Svetlejša plošča je posvečena spominu na grofa Gustava Chorinskyja, ki je uradno potrdil komisijo za izvedbo zemljiške odveze, temnejša pa investitorju Juliju Bornu. »Brez predora si danes težko predstavljamo življenje domačinov v naseljih Dolina in Jelendol, življenje in gospodarjenje na planinah pod Košuto, gospodarjenje z gozdovi, pohodništvo in turizem. Kako pomemben je, pa se pokazalo po ujmi leta 2018,« je dejala Petra Hladnik in še dodala: »Večja sanacija je bila izvedena ob stoti obletnici izgradnje, preostale sanacije pa so povezane z uporabo ceste, preplastitve, poglabljanje, seveda skladno z ohranjanjem geoloških posebnosti. Posebnega dogodka ob nedavni 125. obletnici začetka gradnje Bornovega predora ne načrtujemo.«