Kot balzam za ranjeno dušo

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / petek, 8. december 2006 / 05:00

Številne ženske in otroci tudi pri nas trpijo zaradi nasilja za domačimi štirimi stenami. O svojih grenkih družinskih izkušnjah in bivanju v varni hiši ob mesecu boja proti nasilju nad ženskami govorita dve Gorenjki, ki se jima je uspelo iztrgati iz začaranega kroga nasilja.

Vera in Marija imata podobni življenjski zgodbi. Imata po več otrok in za seboj težak zakon, poln telesnega in duševnega nasilja. Obe sta se zatekli po pomoč v varno hišo, kjer sta našli moč in stabilnost za svoje sedanje življenje. Razvezali sta se od mož, našli podnajemniški stanovanji, z otroki skušata spet normalno zaživeti, urejata preživnino, prek socialnega skrbstva otroci vzdržujejo stike z očetoma. Dolgo sta odlašali z odločitvijo, da je treba ven iz slabega zakona in začeti na novo. Moža sta jih vsakič znova prepričala, da bo drugače, moledovala, naj ostaneta, grozila, manipulirala z otroki.

Vera: Pustila sem vse do zadnje žlice

Mati štirih otrok, najstarejšemu je petnajst, najmlajšemu leto dni, se je v varno hišo umaknila pred alkoholom, telesnem in duševnem nasiljem. »Dolgo sem odlašala ta korak, saj moraš vse pustiti za seboj, otroke iztrgati okolju, ki so ga vajeni, pustiti domala vse svoje imetje do zadnje žlice, zapustiti tudi starše … Poleg tega še vedno verjameš, da se bodo mogoče odnosi uredili, vedno znova popustiš in vztrajaš v slabem odnosu, čeprav se nasilje stopnjuje in sama vidiš, da tako ne more več naprej. A strah me je bilo odločilnega koraka, zaradi grenkih izkušenj v zakonu, zaradi omajane samozavesti, zaradi skrbi, ali bom zmogla začeti čisto na novo. Toda ko sem se odločila, mi je odleglo. Iztrgala sem se življenju, v katerem sem trpela in v nekaj mesecih postala svoja osebnost. V varni hiši sem dobila dovolj moči, da se borim naprej. Tiste mesece sem urejala stvari prek socialnega skrbstva, iskala stanovanje zase in za otroke, prisluhnila nasvetom strokovnjakov v varni hiši in tudi moji podobnim zgodbam drugih žensk. Zame je bila varna hiša zavetje, kjer so me razumeli in mi pomagali,« pripoveduje Vera.

Marija: ustrahovana sem bila jaz in otroci

Poročena je polnih osemnajst let, s petimi otroki. V varno hišo bi lahko odšla že pol leta prej, preden se je slednjič odločila pretrgati neznosen zakon, toda zadrževali so jo otroci, ki so bili tako ustrahovani, da si niso upali z njo. Ko je starejša hči naposled zaradi nasilja pri šestnajstih ušla od doma, se je tudi Marija odločila, da je temu treba narediti konec. Zaradi bolezni in psihičnega nasilja je bila je že povsem izčrpana. Pri možu ni veljala nič, takšno razmišljanje je prenašal tudi na otroke, bila je dokončno ponižana. »Če se ne bi umaknila, bi mi vse odpovedalo. Na začetku mojega prihoda v varno hišo sem bila povsem zablokirana, nisem mogla razmišljati, govoriti, kuhati, kajti hrana mi je smrdela in nisem je uspela obdržati v sebi. Občutek imaš, da tudi dihati več ne moreš in da boš vsak čas odpovedal. V varni hiši je bilo čudovito, pravi balzam za ranjeno dušo. Imela sem vso podporo tamkajšnjih strokovnjakov, pomagali so mi urediti stvari, potrebne za moje prihodnje življenje in blažiti stiske, ki so se nakopičile v težkih letih. Tudi druge prebivalke varne hiše so me razumele, celo bolje, kot bi me najboljša prijateljica. Imele so pač podobne izkušnje.«

V varno hišo se umaknejo neznosnim odnosom

Ni prav, da se mora žrtev umakniti nasilnežu. Tako čutita tudi Vera in Marija, ki sta vsa leta prispevali k družinskemu imetju, na koncu pa odšli le z vrečko. Toda k umiku v varno hišo so ju prisilile neznosne okoliščine. Zgodb, kot je njuna, je pri nas še veliko, enajst varnih hiš po vsej Sloveniji je ves čas zasedenih. Varna hiša Gorenjske, ki so jo odprli pred tremi leti in pol, je do danes sprejela že 169 oseb, 88 žensk z 89 otroki, pove njena vodja mag. Vilma Regovc. Na voljo imajo šest sob za šest družin, naenkrat lahko sprejmejo dvajset ljudi. Njihova najstarejša stanovalka je imela 74 let, najmlajša je bila 19-letno dekle, ki se je umaknilo domačemu nasilju, za kar njena mati ni našla moči. »V varni hiši ženske motiviramo, da živijo svoje lastno življenje, da se osamosvojijo in da razširijo socialno mrežo v okolju, kjer živijo. Pomagamo jim najti moč za nov začetek. Nekatere so se v času bivanja pri nas odločile za nadaljnje šolanje, da si s tem izboljšajo pogoje za prihodnost,« pove Vilma Regovc, ki želi z izkušnjami žensk, žrtvami nasilja, prispevati k poznavanju te problematike v mesecu boja zoper nasilje nad ženskami. Lokacija varne hiše je tajna, da so ženske resnično varne pred nasilneži, zaradi katerih so zapustile domove. Ženske lahko v varni hiši bivajo najdlje eno leto. Pogodbo sicer sklenejo za mesec dni in jo po potrebi podaljšujejo glede na to, kako hitro ženska ureja svoje materialne razmere. »Polovica žensk po odhodu iz varne hiše samostojno zaživi, najdejo si najemniško ali socialno stanovanje, ali poiščejo kako drugo možnost bivanja, ena začasnih je tudi materinski dom. A tudi tiste, ki se vrnejo domov v stari odnos, nekaj pridobijo. Vedo, da jim nasilja ni treba prenašati in če se bo še dogajalo, bodo vedele, kaj storiti. Nekatere se s partnerjem vključijo v skupno svetovanje. Le dve doslej sta se ponovno zatekle v varno hišo,« pripoveduje Vilma Regovc. Skoraj z vsemi pa varna hiša ohranja stike še naprej, če ne drugače, prek spletnega foruma, kjer ženske zapisujejo svoje izkušnje in postavljajo vprašanja, strokovnjaki in tudi ženske s podobnimi izkušnjami pa nanje odgovarjajo.