Andreja žanje uspehe

Besedilo: Suzana P. Kovačič
četrtek, 13. september 2007 / 06:00

Devetnajstletna Besničanka Andreja Starman na frajtonarco igra šele nekaj let, a je v tem času prejela že nekaj nagrad, tudi zunaj meja Slovenije.

Pred kratkim ste prejeli srebrno plaketo na Državnem prvenstvu harmonikaric v Brestanici. V kako močni konkurenci ste tekmovali?

»Tekmovalo nas je osemindvajset. Večinoma so bila dekleta iz Štajerske in Posavsko-Dolenjske regije, Gorenjki sva bili samo dve. Vse smo tekmovale v eni kategoriji, zaigrati smo morale dve skladbi. Eno smo izbrale same, odločila sem se za venček Lupinčevih, druga skladba je bila obvezno narodna, tako sem zaigrala kar venček takšnih.«

Kdaj vas je pritegnila harmonika?

»Prvič sem jo vzela v roke pred nekaj manj kot petimi leti (op.: Andreja je stara 19 let). Najprej sem se učila pri Beti Bogataj, ki je bila gorenjska prvakinja v igranju na diatonično harmoniko, nadaljevala pri Dejanu Raju, ki se lahko pohvali s številnimi prestižnimi nagradami v igranju na diatonično harmoniko, letošnje poletje pa sem nekaj nasvetov poiskala pri izkušenemu glasbenemu pedagogu Janezu Fabijanu. Vsak od njih me je naučil kaj novega.«

Glasba je pri vas doma že dolgo.

»Pri nas doma smo harmoniko vedno poslušali, oče tudi zaigra nanjo. Ni minilo nedeljsko kosilo brez poslušanja narodnozabavne glasbe. Meni je bilo v otroških letih nerodno, da bi prijela za harmoniko, pa sem raje igrala na kitaro. Kasneje sem zbrala pogum in začela.«

Kdaj ste začeli tekmovati?

»Najprej nisem hotela tekmovati, trema je bila prevelika. Ko sem osvojila malce več znanja, pa sem se pustila pregovoriti. Moje prvo tekmovanje je bilo leta 2005 v domači Besnici na Gorenjskem prvenstvu harmonikarjev. Leto kasneje, torej lani, sem na tem odru prejela nagrado občinstva in se uvrstila v polfinale za Zlato harmoniko Ljubečne. Dvakrat sem se udeležila evropskega prvenstva harmonikarjev v Attimisu v Italiji, kjer sem si letos priigrala tretje mesto. Lani sem na Državnem prvenstvu harmonikaric osvojila bron. Vse je tako nepričakovano in zato toliko lepše. Pa niti ni tako zelo pomemben rezultat, kot so pomembne izkušnje in nastop pred občinstvom. V veliko podporo so mi moji domači, ki me spremljajo na vsak nastop.«

Vsak dan igrate?

»Na začetku sem to jemala bolj z levo roko, kar pomeni, da sem igrala na dan deset minut ali pa še to ne. Sčasoma sem ugotovila, da vaja dela mojstra in zdaj igram vsak dan po uro ali dve, pred nastopi ali tekmovanji pa še več.«

Letošnje poletje ste veliko igrali?

»Precej je bilo igranja in vaj, poleg tega sem delala preko študentskega servisa. Morje sem komajda videla od blizu. Pripravljala sem se tudi na splošno maturo, moja želja je študij razrednega pouka na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Veseli me delo z otroki, pa še glasbeno znanje bi mi v tem primeru prišlo prav. Nameravam se vpisati tudi v nižjo glasbeno šolo, saj »papir« zmeraj pride prav. Lep spomin imam tudi na maturantski ples, ko smo se občinstvu predstavili z razrednim bendom.«

Kaj vas še veseli?

»Pojem pri zboru Sv. Tilen v Besnici, igram pri otroški folklorni skupini Ajda Besnica.«

Katero najraje zaigrate na harmoniko?

»Brez Avsenikove Na Golici ne gre, brez Avsenikovega valčka Slovenija, od kod lepote tvoje, pa tudi ne.«