Dolgčas nam pa res ni

Besedilo: Suzana P. Kovačič
četrtek, 13. september 2007 / 06:00

Na obisku pri stanovalcih Doma upokojencev Kranj.

Ana Nuša Makuc je prišla v Dom upokojencev Kranj pred nekaj manj kot dvema letoma. Prošnja za nastanitev v domu je bila rešena že leta 2000, a potrebe za bivanje v domu ni bilo vse dotlej, ko je njen mož zbolel in ostal negibljiv. »Moža so nastanili v dom maja 2005, pridružila sem se mu novembra istega leta, ko sem uredila vse v zvezi s prodajo stanovanja. Mož je v tem času umrl, jaz pa sem ostala v domu iz praktičnih in zdravstvenih razlogov,« je povedala. Ana Nuša Makuc dolgčasa ne pozna.»Veliko klekljam, pletem, kvačkam. Poleg gospodinjskih opravil so bila ročna dela vseskozi moj največji konjiček,« je povedala. Tudi stene njene sobe v domu upokojencev so okrašene z uokvirjenimi klekljanimi izdelki.

V domu upokojencev se dobro počuti in na predlog hčerke, naj se preseli v njeno bližino, ni pristala. »Res ne vem, zakaj imajo ljudje tak odpor do doma upokojencev. Sama menim, da preživljam človeka dostojno starost v domu. Še vedno pa me obkrožajo moja hčerka z družino ter moja sestra z družino,« je še povedala Makuceva, ki rada bere in poklepeta z drugimi stanovalci.

Tapiserija je delo njenih rok

»Četrtega novembra bo pet let, kar sem v Domu upokojencev Kranj. To odločitev sem premlevala kar nekaj let, a sem v sebi vedela, da bom morala iti v dom, saj mi je močno opešal vid. Sem tudi sladkorna bolnica,« je povedala stanovalka Sonja Možina. Kakšni so bili prvi občutki, ko je prestopila prag Doma upokojencev Kranj? »Sprememba je bila velika, saj sem živela v več kot sto kvadratnih metrov velikem stanovanju, v domu pa sem v majhni sobici. Na začetku sem se počutila utesnjeno, bila sem zbegana. Zaživeti sem morala povsem novo življenje, prej sem petdeset let skrbela za družino in gospodinjila.« Danes je povsem drugače, pripoveduje Možinova: »Danes je to moj dom. Navadila sem se na življenje tukaj in sprejela dejstvo, da je to edina razumna rešitev. Težava je edino v tem, ker skorajda ne vidim. Če bi imela dober vid, bi se ukvarjala z ročnimi deli. Tudi sluh ni več tako dober, zato težko sodelujem pri ugankarskem krožku. Kljub temu mi ni dolgčas, saj še vedno lahko hodim in se sprehajam. Družbo mi večkrat dela tudi moj sin,« je povedala Možinova. V svoji sobi ima fotografije sina z njegovim dekletom, pokojnega moža in hišnega ljubljenčka jorkširskega terierja Perija. Na steni visi lepa tapiserija, ki je delo njenih rok.

S časopisom je vsak dan na tekočem

V Domu upokojencev Kranj stanujeta tudi zakonca, Danijela in Stanislav Opara. »Za bivanje v domu sva se odločila zaradi zdravstvenih težav, od tega je zdaj že več kot pet let. Odločitve ne obžalujeva, saj sva z domskim življenjem zadovoljna; je čisto, hrana je dobra, zdravstvena nega pa je odlična,« je povedal Stanislav Opara. »Rad prebiram časopis in že od nekdaj moram biti na tekočem s svetovnimi dogodki. Poslušava radio, za gledanje televizije pa ni časa. Skrbim tudi za ženo, ki je odvisna od tuje pomoči,« je povedal gospod Stanislav. Gospa Danijela bo drugo leto maja praznovala častitljivih devetdeset let, novembra leta 2008 pa bosta slavila šestdesetletnico poroke. Stanislava za spomin še vedno hrani ročno izvezene prtičke, ki jih je vezla še v času, ko je hodila v šolo.