Imenujejo ga kralj paradižnika

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Zanimivosti / / 16:14

Tako Jerneja Mazeja kličejo prijatelji. Prihaja sicer iz naselja Ljubija v občini Mozirje, vendar ga poznajo tako rekoč po vsej Sloveniji. Pred kratkim se je ustavil v Kranju, kjer je razveselil ljubiteljice paradižnika z novimi sadikami te priljubljene povrtnine.

Kranj – Za Jerneja pravijo, da je umetnik sejanja semen, vzgoje sadik in pridelave vrtnin ter zelenjave.

Najdete ga na domači kmetiji Mazej, z veseljem odgovarja na zastavljena vprašanja in se sploh razgovori, ko ga povprašate o njemu izredno ljubem paradižniku. In predvsem zaradi njegove predanosti tej rastlini iz družine razhudnikov ga poznajo tako rekoč po vsej Sloveniji, največkrat pa boste slišali kar to, da jih bo obiskal »kralj paradajza«.

Tako se je nedavno oglasil tudi na eni od gostinskih teras v Kranju. Tokratna mini solo tržnica je seveda potekala ob upoštevanju vseh ukrepov in v skladu z novim stanjem in načinom življenja, za kar je poskrbel covid-19.

Ko ga vprašamo, kako se je vse skupaj začelo, nas nasmeje, saj pravi, da je začel z zvončki kot otrok. Kasneje so ga potem začeli zanimati kaktusi, kar ga je tudi spodbudilo, da se je vpisal na vrtnarsko šolo v Celje. Tam je spoznal profesorja, ki se je ukvarjal z eksotiko, in kot pravi Jernej, je z navdušenjem zanjo »okužil« tudi njega. »Gojil je tobak, sladkorni trs, kakavovec. Na njegovem vrtu si našel živo mejo iz ricinusa,« pripoveduje. Od njega je Jernej dobil tudi prvo vrsto paradižnika. »Črnega, nenavadnega. Pri njem sem tudi prvič videl rumeni paradižnik ...« In tako se je začelo. »Najprej ena sorta, potem dvajset, na koncu vsako leto med tristo in štiristo sort. In potem se vsako leto povežem z novimi vzgojitelji paradižnika, novimi zbiratelji. Letos sem spoznal nekaj čudovitih oseb iz Finske, ki gojijo paradižnik; poznam jih na Norveškem, v Romuniji. Mislim, da ni zvezne države v ZDA in tudi v Kanadi, kjer ne bi poznal vsaj enega od gojiteljev.«

V zadnjem času so ga začele zanimati andske jagode oziroma perujsko volčje jabolko. Gre za enoletnico, ki da zmeren pridelek. Vendar se z njimi še spoznava. Ravno tako so letos doma naredili vzorčni nasad malin, da se z njimi pobliže spozna, potem pa se bo glede na povpraševanje odločil, ali se bo širil. »Najprej se moraš z rastlino naučiti delati,« poudari.

Rožnato volovsko srce

V Kranj je Jernej s seboj pripeljal nekaj klasike pa nekaj zgodnjih grmičastih vrst, malce balkonskih paradižnikov in celo sadiko rožnatega volovskega srca. Zanj meni, da ga je vzgojil Blane Horton. Razloži, da po tolikšnem času počasi že zna nekako povezati ime vrste tudi z osebo, ki naj bi jo vzgojila. »Nekatere vrste imajo svojega avtorja, druge pa še ne. Za novosadski jabučar vemo, da je stara sorta paradižnika, nima pa recimo uradnega vzgojitelja. Tudi za najstarejšo evropsko vrsto nihče ne ve, kdo jo je vzgojil, se pa ve, da izvira iz Padove. Iz tega lahko sklepamo, da so paradižnik Slovenci ali vsaj Furlani jedli že v 16. stoletju.«

Paradižnika ne razvaja

Poleti dobi vodo, če ni dežja, ker ima pač zasajenega zunaj, pove. Medtem ko mora paprika dejansko plavati v vodi, doda. Nadaljuje, da je med najpogostejšimi napakami vrtičkarjev, tudi ta, da ga sadijo pregosto. Omeni pa še napako, ki jo imenuje kar nedeljsko kosilo: »Ljudje gredo na vrt najprej po krompir, potem naberejo še paradižnik. Ker sta sorodnika, se bolezni prenašajo. Ali pa vrtičkarji nasadijo zgodnji krompir pol metra stran od paradižnika ali celo za njim posadijo paradižnik.« Pove še, da paradižnik ne prenese prefine zemlje. »Če ima rastlina predobre pogoje, ima malo plodov in določene vrste reagirajo, kot da jim primanjkuje kalcija.« Zaključi humorno: »Če pa sadiš v pusto ilovko, bo pa rodilo, da se bo lastniku kar smejalo.«