Ali leva roka res lahko pomaga desni?

Besedilo: Marko Jenšterle
Kategorija: GG Plus / torek, 9. december 2014 / 11:27

V devetdesetih letih je slovenska desnica ustanovila svoj dnevnik Slovenec in za njegovega urednika postavila Andreja Rota, ki je tedaj s številno družino prišel iz Argentine. Njegov prihod so na veliko oznanjali kot začetek vračanja zdomskih Slovencev oziroma njihovih potomcev, čeprav je vsaj pokojni Jaša Zlobec že tedaj opozarjal, da država zanje nima nobenih sredstev. Govorilo se je o nekem skladu, na koncu pa izkazalo, da je ta samo na papirju, saj za vračanje teh ljudi ni bilo predvidenega nobenega denarja.

Andrej Rot je potomec povojnih emigrantov, v argentinski skupnosti pa je bil eden redkih članov, ki je premogel širino in ga je zanimalo tudi kaj prepovedanega ali vsaj nezaželenega. Zato so v Slovencu nekoč objavili tudi intervju s Sonjo Lokar, pomembno predstavnico nekdanjega režima, kar je bila kaplja čez rob. Rota so odstavili, časopis, ki je bil dotlej pomemben in dober medij na desnici, se je še bolj usmeril v desno in na koncu v tej skrajnosti tudi ugasnil. Bralcev, ki bi bili pripravljeni brati in plačevati njegov izrazito enostranski pogled na svet, je bilo namreč vse manj. Lastniki Slovenca niso doumeli, da je intervju s Sonjo Lokar v desnem časopisu lahko čisto dober, seveda pa morajo biti vprašanja, ki jih v njem zastavljajo novinarji, drugačna od tistih, na katere je navajena v levičarskih medijih. In če je bila sama pripravljena priti v desničarsko gnezdo ter tvegati napade med svojimi privrženci, je toliko bolj nelogično, da tega ni izkoristila desnica. Andrej Capuder je lani na kongresu NSi na Vranskem propad Slovenca komentiral takole: »To je bil prvi časopis po štiridesetih letih totalitarnega režima na našem ozemlju. Kako lahkomiselno smo ga zapravili s tem, da smo uvozili kot urednika nekega profesorčka iz Argentine, ki ni imel nobenega pojma, kako se vodi časopis. Ni poznal dežele, ni poznal ljudi. Jaz mislim, da nam ga je podtaknila levica s cerkvenim blagoslovom. Ampak to bomo bolj težko dokazali.«

Paranoja na desnici pred levico traja vse od osamosvojitve dalje in prav nič ne kaže, da bi se to poleglo. Pred zadnjim kongresom NSi je posebna tarča postal Lojze Peterle, ki je vodil prvo Demosovo vlado in se skozi zgodovino naučil tega, da je v demokratični politiki vedno potrebno sodelovanje. Na kongresu je linija Ljudmile Novak, ki zagovarja podobno politiko, zmagala nad tisto, ki jo skrbi »antijanšizem v stranki«, kot se je slikovito izrazil njen protikandidat Aleš Hojs. Lojze Peterle se je kot evropski poslanec namreč pred časom odzval vabilu Foruma 21 in si s tem nakopal vsaj tako hude zamere, kot nekoč Andrej Rot, ki je objavil intervju s Sonjo Lokar. Najbolj zanimivo pri tem pa je, da sta tako Peterle kot Rot postala žrtvi politika, ki ima iz časa bivšega sistema precej bolj neprijetno politično zgodovino, saj je bil sam dolgo član Zveze komunistov. Andreju Rotu bi v njegovem argentinskem okolju težko našli levičarsko preteklost, Lojze Peterle pa se v času, ko so vsi po vrsti vstopali med komuniste, s politiko v glavnem ni ukvarjal.