Voščil ji je Slavko Ivančić

Enajstega septembra letos je Simona Virant dopolnila petdeset let. Abrahama je tokrat dočakala drugače, kot bi ga, če ne bi bilo novega koronavirusa. Pravi pa, da je bilo vseeno bolje, kot si je zamislila ali pričakovala.

Simono veliko ljudi pozna iz Kranja, natančneje Primskovega, kjer jo redno lahko srečujejo v vlogi gostiteljice in natakarice v Gostilni Pr' Matičku. Sicer, pravi, je z Drulovke – in tam je preživela tudi velik del otroštva. »Do devetega leta sem živela na Drulovki, potem sva se z mami preselili na Planino. Vendar mene je vedno vleklo nazaj, tako da sem bila potem do približno 15. leta več na Drulovki kot doma,« razloži.

Po končani osnovi šoli se je Simona vpisala na srednjo gostinsko šolo na Bledu, čeprav je najprej razmišljala o vpisu na srednjo vzgojiteljsko šolo v Ljubljani, kamor se je prvotno tudi vpisala. Spomni se, kako je že oddala vpisnico, ko je začutila, da se ni odločila pravilno. »Prosila sem, naj mi vpisnico vrnejo, da jo popravim, ker bi se rada vpisala drugam,« pripoveduje. »Potem sem morala celo do socialne delavke, ker jo je zanimalo, kaj se je zgodilo, zakaj tako nenadna sprememba ... Takrat sem pač začutila, da moram to storiti.« In tudi že prvi dan, ko je prestopila prag Srednje šole za gostinstvo in turizem, kot se je takrat imenovala, je takoj vedela, da se je odločila pravilno.

»V šoli nisem bila ravno najbolj pridna dijakinja,« se nasmehne Simona in doda, da pa nikoli ni imela kakšnih večjih težav. Proti koncu drugega letnika srednje šole ji je umrl stari oče, na katerega je bila zelo navezana, in se je edinkrat zgodilo, da je v šoli resnično popustila. Na koncu je imela dva popravna izpita, enega ni opravila in se je odločila za enoletno »pavziranje«. Sicer takrat niso mislili, da se bo vrnila v šolo, a se je. Opravila je manjkajoči izpit in se vpisala v tretji letnik. Najbolj zanimivo pa je to, da je jeseni ob vpisu v tretji letnik Simona imela že deset mesecev delovne dobe. Namreč, ko se je odločila za enoletni premor, je zasledila oglas, da na Trebiji iščejo nekoga za pomoč v strežbi. Prijavila se je in dobila službo.

Najprej je po končani srednji šoli želela nadaljevati v turizmu. Razmišljala je tudi o tem, da bi bila morda zemeljska stevardesa. Zasmeji se, da ker se je bala letenja. Potem pa se je zgodila ljubezen, rojstvo otroka. Šolo je dokončala, a ostala v gostinstvu. »Do danes. To me res veseli, to rada počnem.«

Letos bo Simona praznovala še poklicni jubilej: 8. decembra bo namreč minilo dvajset let, kar dela Pr' Matičku. V svoji karieri je že marsikaj videla, doživela, a nikoli ni mislila, da se bo nekega dne pojavil koronavirus, ki bo ustavil svet.

»Ko sem se odločila za gostinski poklic, mi je stara mama rekla, da sem se odločila pravilno – ljudje bodo vedno jedli in pili in bom vedno imela delo. Da pa bo kdaj takole in da bom stregla z masko, si pa res nisem mislila. Za zdaj se trudimo; kako bo naprej, bo pokazal čas,« pove zamišljeno.

Zanimalo nas je, kako je praznovala srečanje z abrahamom – glede na razmere, v katerih smo se znašli. Simona odgovarja, da v bistvu bolje, kot si je zamislila. »Pa glede na situacijo v ožjem krogu, z domačimi, res bližnjimi prijatelji, s katerimi smo zelo povezani. Lepo je bilo.« Kot presenečenje zanjo so načrtovali obisk znanega Slavka Ivančića, a se to zaradi epidemioloških razmer ni zgodilo. Zato ji je pevec voščil v kratkem filmčku, česar se je Simona ravno tako izjemno razveselila.

Je pa Simona že tri leta tudi babica in v družbi svojega vnuka izjemno uživa. Rada ima tudi naravo in hribe, precej prostega časa pa preživi na domačem vrtu, saj veliko zelenjave in sadja, začimbnic in zelišč, plodov z grmovnic, ki jih uporabljajo v gostilni, pridelata kar doma z Matičkom, kakor kličejo glavno kuhalnico Gostilne Pr' Matičku Matjaža Erzarja.