Pošast

Spomini, ki mrcvarijo dušo, 3. del

Renata pravi: »Mož mi je umrl pred štirimi leti in takrat se je očim, s katerim pred tem dolgo časa nisem govorila, izdal. Tudi on je bil že bolan in slutnja smrti je v njem budila številne strahove. Z nemalo groze me je vprašal, ali je morda on kriv za prezgodnjo smrt mojega moža. Priznal je tudi, da je vnukinji med kis, s katerim je polival solato, dodajal vino, ko je bila še otrok, da bi bila bolj dovzetna za njegov vpliv.«

Takrat so se razkrile še marsikatere druge skrivnosti. Recimo tista, zakaj je Renata zaman pisala prošnje, da bi ji hčerko vzeli v vrtec. Med različnimi dokumenti je po očimovi smrti našla tudi pisma, ki so ji jih pošiljali iz vrtca, a jih ni nikoli dobila, ker jih je očim prestregel. Tudi fotografije, na katerih se je fotografirala skupaj s hčerko, so bile prestrižene. Njo sta popolnoma izbrisala in Renata se ni več toliko čudila, ko ji je hčerka pogosto zabrusila, da ni ona njena mama.

»Na vsakem koraku sem čutila njuno sovraštvo in maščevalnost. Bila sta kot dve zveri, ki pod krinko prijaznosti trgata moje družinsko življenje na drobne kosce. Zakaj sta si prisvajala hčerko? Zakaj sta sovražila mojega moža? Zakaj mene? Istočasno pa sta mi pretkano in hinavsko dala vedeti, da sem nesposobna, ničvredna. Da imam veliko srečo, da sta onadva blizu, ki me rešujeta iz dreka. Kakšnega dreka?!« se še po tolikih letih Renata malodane vsak dan sprašuje. A ne najde pravih odgovorov, ki bi jo nekoliko potolažili.

Včasih se ji pa vseeno zdi, da so se najhujše grozovitosti začele tedaj, ko je očim v trenutku slabosti na glas govoril in se hvalil, da je bil udbovec. Ko je Renata na lastna ušesa slišala, koliko ljudi je pobil tudi po vojni. In kako.

»Ko mi je govoril o krutostih, ki so te žrtve doletele tik pred smrtjo, je bil verjetno prepričan, da se v meni prebuja strahospoštovanje. Da mu bom v bojazni, da česa podobnega ne stori meni, pokorna, ponižna. Da ga bom ubogala. Uspelo mu je le, da me je dodobra prestrašil. To pa res. Ko sem nekoč povedala mami, kakšnega moža si je izbrala, mi je zabrusila: 'Če si se ga res tako bala, kako to, da si pa legla v njegovo posteljo?!' Mislila sem, da mi bo zastalo srce od vsega hudega! Še kako dobro je vedela, da me je v svojo posteljo z grožnjami zvabil sam, in tudi zelo dobro je vedela, kaj je tam počel z menoj, a je vso krivdo za grde reči, ki so se mi zgodile, prevalila na moja ramena! Še huje! Potem ko so družinske skrivnosti pricurljale na dan in je za umazane podrobnosti izvedela tudi moja hči, me je ranila še ona, češ da so bili včasih taki časi in vsi udbovci so bili enaki. Da bi zato lahko vedela, da je bilo to, kar je počel z menoj, normalno …«

Renata se je na vso moč trudila, da bi lastno hči iztrgala iz pogubnih krempljev očima in lastne mame. Tako kot onadva je bila tudi deklica vedno bolj napadalna, groba. Ni se zavedala, da sta jo stara starša učila zgolj laži in manipulacije z drugimi.

»Poskusila sem narediti vse, kar je bilo v moji moči, da bi ji stala ob strani, jo učila, kaj je prav in kaj narobe, a mi ni uspelo. Ne vem, sem bila premalo odločna, vztrajna, je bilo zaradi nasilja, ki sem ga v času lastne mladosti doživljala sama, v meni še zmeraj preveč strahu? Bojim se, da moja hči še danes misli, da sem jo pustila na cedilu, in to je še dodatna rana v duši, ki ne neha in ne neha boleti. Seveda sta se ji mama in očim znala prikupiti tudi materialno. Nanjo sta prepisala svoje imetje v želji, da bi zanju skrbela, ko bosta obnemogla. V nuji, da jo še bolj odvrneta od mene in očeta, sta jo prisila, da je napisala pismo, v katerem opisuje, kako sva jo midva z možem kot starša poskušala ubiti in ji škodovati. Pismo je po spletu različnih naključij zaokrožilo po naši vasi in samo predstavljate si lahko, kako je nama z možem bilo pri srcu, ko so se sovaščani umikali s poti, ko so naju zagledali …«

Očim si je že od nekdaj želel tudi zunanjih, družbenih časti. Da bi mu okolje, v katerem je živel, priznalo zasluge za narod tako med vojno kot tudi po njej, je ustanovil društvo za ohranjanje spomina na NOB.

»Spominjam se, da se je vanj včlanil tudi moj kolega s fakultete. Očim si ga je z laskanjem povsem pridobil. Četudi je kolega vedel, kaj se je pri nas dogajalo, je potem na vse 'pozabil'. Na očimovem pogrebu mu je prebral tudi govor. Ko sem poslušala tiste besede slavospeva, mi je šlo na bruhanje. Pa ta kolega ni bil edini, ki sta ga pridobila na svojo stran. Bili so še drugi, celo moji najtesnejši prijatelji. Očim je bil svetovni prvak v manipuliranju z ljudmi! Poleg tega je imel zmeraj dovolj denarja, s katerim je kupoval pozornost in naklonjenost. Spominjam se, kako podlo se je obnašal, ko so se po vasi začele širiti govorice o tem, da me je spolno izrabljal, ko mi je bilo komaj devet let. Opravičeval se je, da me je razdedinil prav zaradi teh 'fantazij'. Z mamo pa sta začela obiskovati šlogarice, da bi od njih dobila potrdilo, da jaz lažem. V isti sapi pa sta vsakemu, ki ju je hotel poslušati, razlagala, da sem sama lezla v posteljo k njemu! Morda bi bilo kako drugače, če bi ga tudi jaz oboževala, tako kot ga je moja mama. Pa ga nisem. In tiste, ki so mu bili na poti, je pogazil. Prizanesel ni niti mojemu sinu. Podkupoval ga je s čokoladami, jemal s seboj na izlete, kjer ga je silil piti alkohol. V želji, da bi sin na alkoholne izkušnje iz otroštva pozabil, mu je kasneje, ko je že imel dekle, kupil avto. Dekletu pa nekaj zlatnine. Naredil je tudi vse, da je postal občinski svetnik, prepričan, da ga bodo ljudje zaradi sodelovanja v NOB nosili po rokah. A ker se to ni zgodilo – vsaj ne tako, kot si je želel – se je maščeval. Enemu tako, drugemu drugače. Je že našel način. Če ne drugega, je tiste, ki so kaj zgradili na črno, ovajal. S psom je vse noči taval po vasi in vohljal, kaj se kje dogaja. Ta ubogi pes se je kasneje, ne boste verjeli, zatekel k nama z možem, četudi več kot toliko nismo bili nikoli v stiku. Predstavljate si, da mora biti zelo hudo, če pes zapusti svojega gospodarja!«

Renato je prekletstvo, ki se je zgrnilo nad njeno življenje, pogosto lomilo na dvoje. Vse, česar se je dotaknil njen očim, se je sfižilo. Tudi sama je hudo zbolela, danes največ časa preživi doma, ker se le s težavo giblje. O dogodkih, ki mi jih je pripovedovala, premleva malodane ves čas. Pa bi pozabila na vse gorje, ki ga ji je prizadel očim, če bi le lahko ponovno našla pot do svojih otrok. To, da je – zlasti v odnosu do hčerke – veliko odtujenosti, nezaupanja, ledu, jo zelo boli.

»Zdi se mi, da sem naredila vse, da bi ji odprla oči. Da bi videla tudi mojo plat resnice. Če kaj, si želim, da bi hudobni uroki, s katerimi jo je začaral očim, nekega dne popustili in bi spoznala, da je prav on kriv tudi za njen polom v zakonu,« pretreseno dodaja Renata in mi obljubi, da bova ob naslednjem obisku pretresljivi zgodbi, ki mi jo pripoveduje, dodali zadnjo piko.

(Konec prihodnjič)