Džez in klasika, improvizacija in čustva

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / četrtek, 2. marec 2017 / 07:52

Kristijan Krajnčan svojo ustvarjalno moč usmerja na različna umetniška področja. Po izobrazbi je glasbenik – bobnar, violončelist in skladatelj – dejaven je tudi kot režiser in scenarist. V začetku leta je izšel njegov solistični avtorski projekt DrummingCellist, v katerem igra violončelo in bobne.

Kranj – Klasika in džez torej. Dva različna instrumenta, zdi se nam tudi, da dva povsem različna glasbena svetova. Kristijan jih združuje v eno. Sam pravi, da v notranjem bistvu ni razlike med J. S. Bachom in afriško glasbo. Projekt DrummingCellist bo predstavil okviru Festivala slovenske jazzovske ustvarjalnosti Zvončki in trobentice v torek, 7. marca, ob 19. uri v Cankarjevem domu v Ljubljani.

Ko ste na Nizozemskem diplomirali iz džez bobnov, ste mi dejali, da tudi violončelo, vaš prvi instrument, še vedno redno igrate – predvsem zaradi vzdrževanja kondicije. Se z najnovejšim projektom DrummingCellist po daljšem obdobju igranja bobnov znova vračate k svojim glasbenim koreninam?

»Brez dvoma. V zadnjem času sem se veliko ukvarjal z vprašanjem, kako združiti svoje izkušnje, ki sem jih nabral v 25 letih igranja glasbe. Večkrat sem že dejal, da mi je igranje čela definitivno pomagalo pri igranju bobnov – v smislu, na kakšen način slišim glasbo in smisel za melodijo na ritmičnem instrumentu. Po drugi strani pa mi igranje bobnov pomaga pri izvajanju čela, saj ga zadnje čase vedno več igram ritmično in ga tudi uporabljam kot perkusivni instrument. Možnosti je še ogromno. Projekt DrummingCellist se je v bistvu rodil kot eksperiment, kot vse kaže, pa se nadaljuje v glasbeno raziskovanje, ki lahko traja več let.«

Gre za precej neobičajno kombinacijo dveh po zvočnem in žanrskem izrazu zelo različnih instrumentov, bobnov in violončela. Od kod zamisel, da napišete skladbe, v katerih boste združevali dva na videz povsem različna glasbena svetova?

»Začelo se je z Bachovo drugo suito za solo violončelo. Že več let sem razmišljal, kako bi jo lahko igral na bobne. Na ta način bi lahko prišel do novih idej oziroma novih konceptov za improviziranje bobnov, ki ne bi bili grajeni samo na ritmu, ampak tudi melodiki – ki je seveda zelo prisotna v Bachovih suitah. Preostale skladbe sem večinoma vzel iz idej, ki sem jih imel od prej, potem pa sem jih priredil za ta instrumentarij. Zakaj prav čelo in bobni? Ker sta to edina inštrumenta, ki ju znam igrati. Od kod pa prihaja ta nenavadna kombinacija, ne vem. Sem pa oba začel igrati že v otroštvu.«

Na kaj ste bili najbolj pozorni pri pisanju skladb?

»Predvsem sem si zadal pogoj, da si ne bom dal nobenih žanrskih omejitev. Prevečkrat sem že imel probleme s tem, kam naj bi kakšen projekt spadal – je to džez, impro, klasika, etno, filmska glasba ...? Tokrat se mi je zdel ta koncept, namreč združitev teh dveh nenavadnih instrumentov, dovolj močna podlaga za raziskovanje prav katerekoli glasbe, ki mi je všeč, ne da bi zaradi tega trpela enotnost glasbe oziroma koncerta. Ker mi je všeč veliko žanrov, tako na koncertu igram vse od Bacha, bluesa, afriške glasbe pa do priredb svojih kompozicij, ki sem jih predhodno napisal za filme.«

Tako bobne kot violončelo ste v studiu tudi sami odigrali, kako boste instrumenta v posamezni skladbi združevali na koncertu v Cankarjevem domu? Bo to solistični nastop ali boste imeli ob sebi še druge glasbenike?

»To bo seveda solističen nastop. Hecno pa je to, da na samem začetku tega projekta nisem nameraval izvajati v živo, nastal naj bi samo album, na katerem sem posnel vsak instrument posebej. Potem pa sem bil povabljen najprej na FSJ Ravne, zdaj pa še na FSJ Zvončki in trobentice, tako da sem bil primoran razmisliti, kako projekt izvajati v živo, saj imam vsaj dve roki premalo. Pomagam si s tako imenovanim looperjem, kjer v živo posnamem čelo, ki se potem vrti in čez katerega igram bobne. Določene stvari imam tudi vnaprej posnete in jih potem spustim z računalnika in čeznje igram/improviziram v živo. Tu je še veliko možnosti, ki jih še vedno razvijam.«

Kje ste močnejši, s palčkami za bobni ali z lokom po strunah violončela?

»Bobne igram dalj časa kot čelo, tehnično jih bolj obvladam, pa tudi v improvizaciji sem tukaj za zdaj močnejši. Čelo pa je bolj čustven instrument, z njim se mi zdi, da se lažje dotaknem občinstva. Moj cilj je, da bi se lahko z bobni čustveno dotaknil ljudi kot s čelom; na čelu pa imel tako improvizacijsko svobodo kot na bobnih.«

Ukvarjate se tudi s filmsko glasbo in filmsko režijo. Kako se odločate, kateri veji umetnosti se boste v nekem trenutku posvetili?

»Po navadi imam obdobja: včasih me totalno potegne v filmski svet (sem tudi nepoboljšljiv filmofil) in trenutno delam na scenariju za svoj prvi celovečerni film. Potem me spet potegne v glasbeni svet, še posebno po izvajanju kakšnega dobrega koncerta, ko se mi zdi, da se krog sklene in se močno povežemo z glasbeniki in občinstvom; to je posebna energija, ki se zgodi samo v performansu v živo. Potem na primer spet napišem glasbo za bratovo plesno predstavo, pa me potegne v eksperimentiranje z zvoki in pisanje ter produciranje glasbe za ples, teater ali film. Šele preteklo leto sem se nehal obremenjevati in boriti s tem, da naj bi se posvetil samo eni stvari, ter ugotovil, da je to v bistvu moja prednost – vsaka izmed teh vej mi pomaga pri drugi, pa še dolgčas mi ni nikoli! Pomembno je le, da lahko ustvarjam.«

V zadnjih letih živite in delujete tako doma v Seničnem kot v Amsterdamu na Nizozemskem. Kaj je v središču vašega delovanja v obeh, ne dvomim, da za vaše delo precej različnih okoljih?

»V središču sta ustvarjalnost in sodelovanje z zanimivimi ljudmi, v Sloveniji pa imam seveda družino, ki me že od mladih nog podpira. Ko bi bilo več takih staršev, bi bila Slovenija zagotovo bolj ustvarjalna država, z večjim razumevanjem za umetnost.«