Vleče ga tja, kjer se pišejo dobre zgodbe
Kitarist Ansambla Saša Avsenika Matic Plevel iz Zaloga pri Cerkljah, ki je letos februarja dopolnil trideset let, že desetletje soustvarja zgodbo ansambla, čigar glasba je večna – Avsenikovo zgodbo.
Na avdicijo za kitarista Ansambla Saša Avsenika je Matica Plevela prijavil njegov oče. »Bil sem sprejet in ponosen sem bil, da sem postal član tako znanega slovenskega narodno-zabavnega ansambla. Šele čez čas sem spoznal, da sem dejansko član ansambla, čigar glasba je večna, spoznal sem, da je naša glasba nad nami in da smo mi v službi nje.«
Z Ansamblom Saša Avsenika v desetletju delovanja beleži več kot 1500 koncertov, številna gostovanja po Evropi in Kanadi. »Bili smo deležni množice čustvenih reakcij ljudi, mnogim je bila zadnja želja, da vidijo in slišijo naš koncert.« Nadaljuje: »Avsenikova glasba je slovenska identiteta, slovenski fenomen, ki bo preživel našo generacijo. Mi smo dolžni, da spoštujemo in gojimo 65 let staro Avsenikovo tradicijo, in nimamo pravice v to glasbo vsiljevati svojih interesov. Naše delovanje bo zagotovo temeljilo na tej tradiciji, ki ji bomo dodali le sveže ideje, jo z modernimi izvajalci in produkcijskimi pristopi povzdignili na še višjo raven, razširili krog poslušalcev, obenem pa ostali zvesti koreninam.« Letos junija z ansamblom napovedujejo koncert s simfoničnim orkestrom v Križankah, hkrati za naslednje leto že načrtujejo ponovitev lanskoletnega odmevnega nastopa v Cankarjevem domu. »Koncept bo enak, le z novimi obrazi iz sveta popularne glasbe,« pove Matic in obenem razkrije, da trenutno pripravljajo novo zgoščenko. Celo več: letos si lahko obetamo izid dveh zgoščenk Ansambla Saša Avsenika. »Prva bo sklop živih posnetkov iz Cankarjevega doma, za drugo pa pripravljamo nov material in sveže skladbe, nekatere v sodelovanju s slovenskimi izvajalci. Obnovili in obudili pa bomo tudi nekaj starih in že znanih skladb bratov Avsenik.«
Življenja vsestranskega Matica Plevela pa ne tke le glasba. Je strasten gasilec, ljubitelj konj, diplomirani psiholog in član štaba Civilne zaščite, posebne enote psihologov, ki intervenira ob večjih naravnih nesrečah. Je tudi programski vodja v kulturnem društvu Planet dogodkov, ki organizira kulturno-glasbene dogodke na Gorenjskem. »V življenju me morajo stvari, s katerimi se ukvarjam, navdihovati, da lahko delam in imam motivacijo. Če ljudje nimamo ciljev in ambicij za prihodnost, je enako, kot da bi preminili. Zgodilo se mi je, da sem imel leta 2014 obdobje mrtvila, nobena stvar me ni vlekla naprej. Nisem vedel, koliko časa bom še igral pri Avsenikih ...« pove Matic in doda: »V desetih letih smo vsi člani ansambla dozoreli, med nami vlada zdravo vzdušje in točno vemo, kaj želimo. Do leta 2021 smo si zastavili toliko ciljev, da se v tem prihajajočem obdobju zagotovo vidim v Avsenikovi zgodbi. Prepričan sem, da lahko skupaj naredimo še veliko kvalitetnega – tako zase kot tudi za naše poslušalce.«
Svoje glasbene pripetljaje Matic Plevel nekoč želi popisati v knjigi. »Glasbeniki živimo drugačno življenje. Marsikdo ga ne razume. Delamo ob konceh tedna, delamo ponoči, čez dan spimo. Z ansamblom na leto naredimo od sedemdeset do osemdeset tisoč kilometrov. Naš dom sta cesta in kombi, s katerim se vozimo naokoli. Če bom kdaj napisal knjigo, bo njen naslov # Življenje na cesti. Hashtag, slovensko ključnik, ker smo v času hashtaga, ki ga pred petdesetimi leti ni bilo in ga čez petdeset let ne bo več, je simbol današnjega časa. V njej bi pripovedoval o tisočih zgodbah ljudi, ki jim igramo za solze, včasih za ples, za ljubezen, vedno pa za čustva, ki jih porodi naša glasba.«
Glasbenik Matic Plevel nam ob koncu zaupa, da ga zanima tudi lokalna politika. »V domačem okolju bi rad uveljavil primere dobre prakse iz tujine, ki sem jih spoznal na glasbenih turnejah in potovanjih. V našem lokalnem prostoru je ogromno možnosti, ki bi jih bilo vredno izkoristiti, predvsem na področju kulture in turizma,« pove in sklene: »Trenutno imam še veliko ambicij v glasbi, nikoli pa ne vem, kam me bo življenje zaneslo. Sledim dobri izzivom, zanimajo me stvari, kjer se da narediti napredek, vleče me tja, kjer se da napisati dobre zgodbe.«