Do Balija na štop

Po dvajsetih mesecih potovanja se je s štoparske poti na Bali vrnil Klemen Grmšek s Križa pri Komendi.

Čeprav smo Slovenci znani po popotniških podvigih in radi prisluhnemo tudi potopisnim predavanjem, ki jih je vedno precej, pa redkokdaj na kakšnega pride toliko poslušalcev, kot jih je minulo nedeljo prišlo poslušat Prigode Klemna Grmška. Osrednja kulturna dvorana v Komendi je ob kakšnem drugem dogodku ostala napol prazna, se je na potopisnem predavanju domačina s Križa pri Komendi lepo napolnila. Številni krajani so prišli prisluhnit, kaj se je v dvajsetih mesecih potovanja Klemnu pripetilo na poti.

Pustil službo in odšel na pot

Kot 29-letnik se je Klemen Grmšek tako rekoč čez noč odločil, da bo štopal do Balija. Pustil je službo kuharja in se pred skoraj dvema letoma z napisom »Bali« postavil ob rob cestnega uvoza na primorsko avtocesto v Ljubljani. »Malo so mi piskali in se smejali, tako da sem vedel, da na ta način ne bom prišel daleč,« se zasmeji Klemen in z njim poslušalci.

A prvi avto je ustavil in za njim še marsikateri. Preštopal je pot od Ljubljane, jadranske obale, čez Grčijo v Turčijo, od tam v Gruzijo in Armenijo in Iran. Tam mu je načrte prekrižala vizumska politika Turkmenistana in drugih držav Srednje Azije, pri katerih ni dobil dovoljenja za prestop meje. Zato mu ni preostalo drugega, da z letalom odleti v Katmandu in od tam nadaljuje pot, ki ga je prek Nepala vodila v Indijo in države Jugovzhodne Azije.

Klemna pa pot ni vodila direktno proti končnemu cilju. Kot pokaže na zemljevidu, je ubiral številne stranpoti, delal ovinke in si na ta način države, ki jih je obiskal, tudi podrobno ogledal. »Včasih je težje najti prostor za šotor, kot bi človek mislil. Tista mehka travica nekje v naravi nekako ni vedno tako blizu, kot smo navajeni v Sloveniji. Pa še misel, ki sem jo ujel na potovanju: Good people attract good people! (Dobri ljudje privlačijo dobre ljudi),« je zapisal v enem od svojih prvih javljanj za lokalni komendski časopis.

A bolj kot se je bližal državam Srednje Azije – Gruziji, Azerbajdžanu in Iranu – večkrat so mu vozniki poleg sopotnikovega sedeža odstopili tudi mesto v svojem domu. »Lepota štopanja je ravno v tem, da spoznaš dobre ljudi, saj štoparjem po navadi ustavljajo le prijetni ljudje, ki so dobri po srcu. Tisti, ki to niso, odpeljejo mimo. S tem spoznaš prijazne in odprte domačine, ki so me večkrat povabili domov. Vsega tega ne bi doživel, če bi se na pot odpravil z javnim prevozom in spal po hotelih,« je prepričan Klemen.

Najbolj gostoljubni so Gruzijci

Na izredno prijaznost je naletel predvsem v tradicionalno muslimanskih državah, kjer so znani po gostoljubju. Predvsem pa so ga presenetili Gruzijci, ki gostu v čast pripravijo pravo gostijo. Tako se mu je večkrat zgodilo, da so gostitelji priredili pravo malo slavje. Povabili so prijatelje, zakurili žar, odprli steklenice vina, piva ali vodke in nazdravljali ter se gostili še dolgo v noč. »Edina težava pri tem je, da so imeli zame večkrat narejen urnik tudi za naslednji dan, tako da nisem imel izbire, da bi šel kam po svoje,« v napol v šali, napol zares pripomni Klemen in doda, »skoraj pravilo je, da so v državah z nizkim standardom ljudje veliko bolj prijazni in odprti, še posebej do tujcev, kot pa v zahodnjaških državah z visokim standardom. Za njih je posebna čast, če te lahko sprejmejo v svoj dom in pogostijo.

Na poti pa se ni le zabaval. Ko mu je zmanjkalo denarja, je opravljal različna priložnostna dela in v Iranu celo postal vodja kuhinje v prestižnem hotelu. Tam se je tudi zaljubil in skoraj končal v zaporu, ker je s punco sedel skupaj na klopi. Druženje moških in žensk, ki niso poročeni ali v sorodu, je namreč v tej državi prepovedano.

Indija mu je ostala v nekoliko grenkejšem spominu, saj so mu na vlaku ukradli nahrbtnik z dokumenti, računalnikom in fotoaparatom. Pravi, da je tudi to prispevalo k temu, da se je prej vrnil domov. »Zelo rad fotografiram, od takrat naprej pa sem bil brez pravega fotoaparata in sem posnetke lahko delal le s telefonom. Razmišljal sem, da bi se za dlje časa ustalil v Bangkoku, zaslužil za nov računalnik in fotoaparat in potem nadaljeval do Balija. A bi se vse skupaj preveč zavleklo, zato sem zadnji konec poti prepotoval bolj na hitro,« pojasnjuje sogovornik.

Ni važen cilj, temveč pot

Kaj pa Bali? Priljubljeni indonezijski otok, znan po gorah vulkanskega izvora, riževih poljih, peščenih plažah in koralnih grebenih pravzaprav ni bil glavni namen potovanja. »Bali je predstavljal le točko, ki je bila dovolj daleč od doma, da sem si jo izbral za cilj. Prav lahko bi si izbral tudi kakšno drugo točko na zemljevidu,« pravi Klemen in s tem potrjuje zlato življenjsko (in popotniško) vodilo, da ni pomemben cilj, temveč pot.

Potovanje mu bo ostalo v spominu trajno zapisano kot nepozabna izkušnja. »Solo potovanje te nauči tudi neodvisnosti, saj deset tisoč kilometrov od doma nimaš nikogar, družine ali prijateljev. Zaneseš se lahko edino nase. Na takšnem potovanju predvsem spoznaš samega sebe in se začneš bolj zavedati svojih kvalitet in slabosti,« zaključuje Klemen Grmšek.