Arcnije za vse sorte

Besedilo: Pavla Klinar
nedelja, 1. januar 2006 / 05:00

Pa še nekaj o zdravilstvu naših babic, prababic ...

Velik kozarec dobrega starega smrekovca, tinktura arnike ali pa tista iz gabeza, močno zdravilni brinovec, slivovka za v čaj, mogoče tudi hermelikino žganje, »flaška« šentjanževega olja, kozarec brusnične ali kake druge marmelade, »škrnicelj« kamilic, lipe, bezga, tavžentrože, rmana, polaja, planinske rese, bohinjskega maha, materine dušice, srčne moči, pa svečnik, pelin, baldrijan, smetlika … Tako nekako si predstavljam zalogo zdravil v domači zeliščni lekarni naših prednikov. Poglejmo, s kakšnimi »arcnijami« se je svoj čas zdravil preprost in pošten slovenski človek?

Šentjanževka za opekline in rane, tudi ljubezenske

V kresu navadno zacvetijo zlato rumene rožice, ki so jim naši predniki nadeli ime po njim ljubem svetniku, sv. Janezu Krstniku, ki takrat goduje. Od tod ime šentjanževke (Hypericum perforatum). Sv. Janeza rožo, janževko, ivanovko, kri sv. Janeza, krčnico, počist … so nabirali na kresni dan in jo vtikali v mreže na oknih, da ne bi treščilo v hišo. Z njeno pomočjo so rešili vse ljubezenske nevšečnosti. Cvetove so radi nabirali in jih uporabljali za čislano šentjanževo olje, ki mu ni bilo para. Okrog petdeset dekagramov svežega cvetja so dali v stekleno posodo in nanj vlili liter kakovostnega olja. Posodo so zaprli in postavili na sončno mesto za dobrih šest do sedem tednov in jo pogosto pretresli. Ko je prišel pravi čas, so vse skupaj precedili in stisnili skozi gazo v majhne temne stekleničke. Z njim so pridno mazali opekline, ki so jih pogosto staknili pri sušenju trave, rane, ki so se slabo celile, razjede, ture. Dobro je delo pri revmi, protinu, išiasu, bolečinam v hrbtenici. Če jih je bolel trebuh, so na žlico kanili nekaj tega olja in ga požrli. Iz šentjanževk so pripravljali tudi čaj. Žličko cvetov so prelili s skodelico kropa ter pustili stati pet minut. Tak poparek je prijal zoper gripo, glavobol, oslabele živce, bolna pljuča, slab spanec, slabo kri. Obnesel pa naj bi se tudi pri »ženskih stvareh«.

Z arniko nad poškodbe

Tinktura arnike (Arnica monatana) je morala biti pri roki v sleherni kmečki hiši, saj je delo na kmetiji, v gozdu in še kje povzročalo veliko poškodb. Z njo so razkuževali, celili in zdravili rane, udarnine, odrgnine in razne poškodbe, saj deluje protivnetno in antiseptično. Recepti za pripravo tinkture so bili različni. Na moč preprost je sledeč: dvajset dekagramov posušenih cvetov arnike vsujemo v liter šestdesetodstotnega alkohola, stekleno posodo zapremo in pripravek pustimo v njej deset ali štirinajst dni, vmes pogosto pretresemo, nato precedimo v temne stekleničke. Arnika raste po hribovju in travnikih po vsej deželi, bolj pogosto pa v obalpskih območjih, kjer velja za tradicionalno rastlino. Včasih je je bilo povsod veliko, z umetnim gnojenjem pa so uničili marsikatero rastišče.

Lipov čaj zaziblje v prijeten sen

K vsaki dostojni domačiji je sodila tudi lipa (Tilia platyphillos europaea), pod katero so ob poletnih večerih posedali. Vsako leto so si nabrali zalogo lipovega cvetja, ki se je pogosto znašlo v loncu čaja. Radi so pili ta čaj, sploh, če so vanj »šluknili« še šilce domačega žganja. Treba pa je bilo spiti vročega kot se le da. Tak je bil odlično pomagalo pri prehladu, »za preznojiti«, pri vročini in okužbah. Sem ter tja so lipov čaj osladili še z lipovim medom, kar je bilo sploh okusno. Lipa naj bi preganjala tudi napetost in nemir, povrhu vsega pa je od hiše pregnala zle duhove. Čaj iz lipovega cvetja pripravljamo kot poparek, včasih pa so ga, kot večino čajev, kuhali. V pol litra zavrele vode so stresli prgišče posušenega cvetja in ga kuhali deset minut. Treba pa je vedeti, da so se svoj čas, ko povečini niso znali pisati in so le redko prišli do kakih bukev, navodila za pripravo čajev, tinktur in drugih pripravkov prenašala po ustnem izročilu iz roda v rod. Najbolj vešč v družini je podučil mlajše, kako je treba rokovati s temi stvarmi. Čaje so bolj kot danes pripravljali po občutku. Pri pripravi niso »komplicirali«. A pripraviti so znali »gajstne« in okusne čaje, da jih je bilo veselje piti.

Prehladni črni bezeg

Tako lipa kot črni bezeg (Sambucus nigra) sta bila pogosta v loncih in skodelicah naših prednikov. Zoper prehlad, gripo in vročino so vedno segali po enem ali drugem ali jih kratko malo zmešali skupaj. Nekako takole se glasi stara receptura: stresi v liter zavrele vode toliko posušenega lipovega cvetja, kolikor ga moreš prijeti s tremi prsti, in polno žlico posušenih bezgovih jagod. Pusti, da vse skupaj vre kakih petnajst minut, nato odcedi, prideni žlico sladkorne sipe, sok polovice limone in daj še gorkega na mizo. Za čaj so uporabljali tako bezgovo cvetje kot jagode. Še en star recept pravi, da nalij v lonec liter vode, pridaj dve žlici posušenih bezgovih jagod ter pusti, da vrejo deset minut. Nato jagode dobro stlači, precedi čaj, prideni sladkorja po okusu in sok polovice limone ter postavi čaj zelo vroč na mizo.

Kamilice za ženske stvari in prebavo

Mimo stare dobre in preizkušene kamilice (Matricaria chamomilla) kakopak ne moremo. Na vrtovih kmečkih domačij je bila obvezna rožica, saj je bila res zelo »za arcnije«. Nabirali so jo tudi samoraslo po njivah, med žitom. Rahlo ohlajen kamilični čaj so pili proti bolečinam v trebuhu, vetrovom, črvičenju in napenjanju, napihnjenosti in prebavnim motnjam. Čajček je, kot bi trenil, uredil prebavo, zdravil tako drisko kot zapeko, spodbujal tek. Prav je prišel tudi pri bakterijskih in glivičnih okužbah, pa za vročino, prehlad, gripo, nespečnost, razdražljivost, strah. Sicer pa je kamilica zdravila vsa vnetja, kar jih je, in v red spravila ženske stvari. Pomagala je kot lek zoper nosečniško slabost, bolečo in neredno menstruacijo, menstruacijske krče, tesnobo v prsih in še kaj. Pili pa so jo tudi razdražljivi otroci in revčki, ki so jih mučile nočne more. To se je rado dogajalo ob miklavževem, ko je otroke in zale mladenke obiskal Miklavž v spremstvu strašljivih parkljev. V takih primerih so matere pogosto kuhale pomirjevalni kamilični napitek.

Borovnice človeka poženejo …

Borovnice (Vaccinium myrtillus) so, kjer so uspevale, vedno razveseljevale mlado in staro. Radi so se z njimi sladkali, sploh če so nanje lahko natrosili malo sladkorja, kar je bilo v tistih časih prej izjema kot pravilo. Do sladkorja so namreč le težko prišli. Borovnice so uživali sveže, posušene, v čaju ali žganju. Suhe borovnice so bile zdravilo proti driski, sveže pa so rade pognale človeka na potrebo in bile pomagalo zoper zaprtje. Borovničevec so jemali po kapljicah zoper driske ali zaprtje, šilček pa so včasih spili tudi za priboljšek. Pripravili so ga tako, da so štiri prgišča jagod namakali okrog mesec dni v litru domačega žganja.

Maline za celega človeka

Naš konec je bil vedno bogat z malinovjem in sladkimi malinami (Rubus idaeus). Ljudje pa so za zdravje nabirali tudi malinovo listje. Čaj iz listov naj bi koristil zoper bolezni črevesja, driske, grižo, katarje. Baje pa je pomagal tudi ženskam, ko so imele »svoje stvari«, zlasti če so imele neredno ali hudo menstruacijo. Sveže zmečkane liste so dajali tudi na predele telesa, kjer so čutili bolečine. Maline so radi zobali sveže ali pa iz njih pripravljali sladek malinovec, ki so ga pili za žejo ali pa pri vročinskih boleznih. Ta sok je dobro del celemu človeku, zlasti pa srcu.

Kaj pa slez, materina dušica, bohinjski mah, jabolčni olupki …

Iz sleza oz. ajbiša (Althaea officinalis) so pripravljali čaj, ki so ga grgrali pri bolečem grlu. Iz materine dušice (Thymus pulegoides), ki so jo nabirali po hribih in travnikih, so skuhali božansko dišeč čaj, ki so ga pili pri oslovskem kašlju in bronhitisu. Dušica je bila rož'ca za dihala, umirila pa je tudi živčno in napeto dušo. Tako otroško kot odraslo. Tudi bohinjski oziroma gorski mah, ki mu dandanes učeno pravimo islandski lišaj (Cetraria islandica), so imeli ljudje zelo v čislih. Dodajali so ga čajem za izkašljevanje ali pili samostojno zoper bolezni dihal in prehlade. Piti so ga dajali slabokrvnim, bledičnim, po hudih boleznih, da se je okrepilo šibko telo, pa zoper želodčne in prebavne motnje. Pri nas je veliko jabolk (Malus communis), ki so dobra, kot le redko katera. Iz njih so sem in tja skuhali kakšen čajček, tak za žejo. Jabolka so na tenko olupili, olupke posušili in jih spravili v vrečici na suh, zračen prostor. Ko so si zaželeli jabolčnega čaja, so zavreli četrt litra vode in pridali posušene olupke ter lupino limone. Vse skupaj so kuhali deset minut, precedili, po okusu osladili ter prilili nekaj žlic vina, če so ga imeli.

Opisali smo le nekaj zdravilnih rastlin, ki so jih svoj čas uporabljali. Naj mi kdo ne zameri, če sem izpustila pomembne rož'ce, ki so bile pri srcu našim prednikom in tudi mojim sodobnikom. O njih na drugem mestu in ob drugem času. Za oddolžitev pa na hitro naštejmo, s katerimi rastlinami so zdravili določene bolezni in tegobe, kot to opiše dr. Andrej Arnšek v Domačem zdravniku, ki ga je leta 1954 izdala Družba sv. Mohorja v Celju.

Na vodo žene čaj iz brinovih jagod, preslice, brezovega listja, tudi koruzne laske uporabljajo ponekod v ta namen, dalje repo, dinje in lubenice.

Sečila čisti čaj iz listov gornika ali medvedjega grozdičja, iz brezovih vršičkov in iz preslice.

Srce krepi čaj iz korenik regrata in vijolice, posebej če mu pridamo nekaj kapljic žganja, v katerem smo namakali kafro, saj je kafra znano močno krepčilo za srce.

Pri bolečinah in nerednostih v perilu pijemo čaj vinske rutice in mete, ki mu dodamo kobulo hmelja.

Pri močenju postelje uporabljamo čaj šentjanževke, hrastove skorje.

Za driske je dober čaj iz hrastove skorje in suhih borovnic ter rmana, sploh rastlin, ki imajo mnogo čreslovine.

Za čistilo moremo uporabljati čaj iz skorje krhlike in sladke koreninice, ki mu dodamo listov materine dušice in aloe, kupljene v lekarni.

Pomirjevalni čaj za živce je dober iz korenin špajke, mete in polaja, ki mu dodamo kobulo hmelja. Uporabljamo ga tudi kot lahno uspavalno sredstvo.

Pri prehladu in vročini pijemo čaj iz lipovega in bezgovega cvetja s tableto aspirina.

Pri ponižanem želodcu in prebavnih motnjah dobro de rmanov čaj in tavžentrože, pred vsako jedjo le dva do tri požirke.

Pri vetrovih in gnitju v črevesju je koristen čaj iz kumine, janeža, mete, koprive.

Pri krčih v trebuhu dobro de topel čaj iz mete in polaja, posebej če mu pridamo tri do štiri kapljice tinkture iz volčje češnje iz lekarne; razen tega si dajemo ovitke na trebuh.

Za izkašljevanje je dober čaj iz sleza, lapuha, bohinjskega mahu in gomolja kukavice z medom.