Silva Pečar Čad, mag. farmacije

Resnica in privid zdravil

Otok Kosu, Grčija, 5. stoletje pred našim štetjem; Hipokrat, zdravnik in oče načel o moralnem liku zdravnika, povišano telesno temperaturo in bolečino v sklepih lajša s salixom, izvlečkom iz vrbovega lubja. Anglija leta 1763; prečastiti Edward Stone s podobnim izvlečkom ozdravi petdeset vročičnih župljanov in o tem obvesti Kraljevo zdravniško društvo, a se za njegov uspeh nihče ne zmeni. Nemčija leta 1899; kemik Felix Hoffman pri cesarskem patentnem uradu v Berlinu zavaruje postopek sinteze acetilsalicilne kisline. Rojen je Aspirin, z njim pa nova gospodarska panoga: farmacevtska industrija.

Nehote je z izumom Aspirina povezan francoski cesar Napoleon, ki je prepovedal uvoz kinina, takrat priljubljenega sredstva proti vročici. V teh političnih okoliščinah je Felix Hoffman kot farmacevt v majhnem nemškem podjetju Bayer iskal učinkovino, s katero bi svojemu očetu pregnal bolečine, ki mu jih je povzročal artritis. Ker je zdravilo, ki ga je izumil leta 1897 zaradi natrijevega salicilata povzročalo hude želodčne težave, poleg tega pa je bilo tudi ogabnega okusa, se je Felix Hoffman odločil, da ga s sintezo acetilsalicilne kisline nekoliko omili. Natančen opis sinteze je zapustil v laboratorijskem dnevniku 10. oktobra 1897. Rojen je bil Aspirin, v sodobnem svetu najbolj razširjeno zdravilo in tudi eden najcenejših proizvodov farmacevtske industrije.

Milijarde in tone

Z množično proizvodnjo Hoffmanovega izuma je do takrat neznatni Bayer, z njim pa farmacevtska industrija začela rasti v nebo. Do kam se je v sto letih povzpela, najbolj zgovorno pove analiza, izvedena v ZDA, iz katere je razvidno, da so zdravniki v letu 2000 predpisali tri milijarde receptov oziroma slabih enajst receptov na osebo, kar je vrednostno znašalo sto sedemnajst milijard dolarjev. In te vrednosti iz leta v leto naraščajo. Sorazmerno z globalno gospodarsko in finančno močjo farmacevtske industrije, je močan tudi farmacevtski lobi; v nasprotju s cigaretami, denimo, je zdravila še vedno dopustno oglaševati.

Ko govorimo o farmacevtskem trgu, govorimo o milijardah in o tonah. Po podatkih, ki nam jih je posredoval prof. dr. Stanislav Primožič, direktor Agencije RS za zdravila in medicinske pripomočke, se na slovenskem farmacevtskem trgu letno obrne za približno sto dvajset milijard tolarjev vrednosti zdravil; šestdeset odstotkov te vrednosti predstavljajo uvožena zdravila. Navedenim milijardam je treba prišteti približno tri tisoč vlog letno za individualno nujno zdravljenje z zdravili, ki v Sloveniji nimajo dovoljenja za promet. Približno trideset odstotkov vrednosti nacionalnega trga z zdravili porabijo bolnišnice, med pravnimi in fizičnimi osebami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, pa je največji porabnik Klinični center v Ljubljani. Ta je tudi edina zdravstvena ustanova pri nas, ki ima dovoljenje za neposreden uvoz zdravil.

Porabe zdravil praviloma nobena državna administracija ne obeša ne veliki zvon, poleg tega se način zbiranja podatkov od države do države razlikuje, zato so mednarodne primerjalne analize domala nemogoče. Izjema glede objave porabe zdravil so skandinavske države, za katere velja, da se glede tega vedejo zelo racionalno. In po trditvi Silve Pečar Čad, mag. farmacije pri Centru za proučevanje zdravja in zdravstvenega varstva znotraj Inštituta za varovanje zdravja RS, je na ravni ambulantnega predpisovanja zdravil Slovenija primerljiva z Norveško in Finsko.

Gorenjska v številkah

Poraba zdravil je na eni strani odvisna od razvoja farmacevtske znanosti in poslovne agresivnosti farmacevtske industrije, na eni pa od specifičnih družbenih okoliščin, to je od povprečne starosti prebivalstva, od »klinične« slike populacije, od doktrine, ki se spreminja, od subjektivne zdravnikove presoje, se pravi od njegove navajenosti na pisanje receptov in tako naprej.

V preteklih desetih letih je farmacevtska znanost razvila veliko število novih molekul oziroma učinkovin, ki se uporabljajo za zdravljenje najrazličnejših bolezni. Tako zdravil, ki zavirajo napredovanje osteoporoze in se v sodobnem zdravstvu množično uporabljajo, pred desetimi leti na farmacevtskem trgu praktično ni bilo. Enako velja, recimo, za zdravila, ki znižujejo raven holesterola v krvi.

Kljub varčevalnim ukrepom Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, je poraba toksičnih substanc, ki jim rečemo zdravila, tudi pri nas iz leta v leto večja. Tako je bilo lani v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja na ravni države izdanih 14.658.633 receptov (v letu 2004 pa 14.461.144) s predpisanimi lastniškimi zdravili, magistralnimi pripravki, galenskimi izdelki in obveznim materialom, kar predstavlja 7,2 recepta na prebivalca. Vsi izdatki za navedeno število receptov so v letu 2005 skupaj znašali 66,5 milijarde tolarjev (leta 2004 pa 90,5 milijarde tolarjev) oziroma 48.000 tolarjev na prebivalca.

Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije je bilo v letu 2004 največ receptov predpisanih v Pomurski regiji (7.980), nekoliko manj v Zasavski (7.845), najmanj pa v Gorenjski (6.407). Graf povprečne vrednosti zdravil na enega prebivalca je nekoliko drugačna; najvišja povprečna vrednost je bila v Zasavski regiji (52.943 tolarjev na prebivalca), Gorenjska je bila s 43.890 tolarjev na prebivalca na osmem mestu, Koroška (41.074 tolarjev na prebivalca) pa na zadnjem, dvanajstem mestu.

Statistični podatki za leto 2004 kažejo, da v Sloveniji poraba zdravil po šestdesetem letu starosti strmo narašča. Med tridesetim in štiridesetim letom starosti porabijo ženske enkrat več zdravil kot moški, z leti se razlika med spoloma manjša in je po osemdesetem letu minimalna.

Zaskrbljujoč je podatek, da 96.296 Slovencev starejših od petinšestdeset let dnevno zaužije pet ali več različnih zdravilnih učinkovin, 989 oseb pa celo več kot petnajst. V prvi vrsti bi se morali nad to statistiko, ki zadeva ljudi s konkretnim imenom in priimkom, zamisliti zdravniki, ki te ljudi zdravijo. Dr. Damjan Grenc, Center za zastrupitve pri ljubljanskem Kliničnem centru: »Ker lahko kombinacija različnih vrst dnevno zaužitih zdravil povzroči zastrupitev, je treba paziti na medsebojno učinkovanje predpisanih zdravil. Človek, ki jemlje, denimo, deset različnih zdravil dnevno, je bodisi hudo bolan bodisi ima več bolezni. Vprašanje je, ali je ta človek sposoben slediti navodilom za jemanje zdravil, si zapomniti, kdaj in kako mora katero zdravilo vzeti. Po drugi strani je mogoče, da se pri predpisovanju zdravil ne pomisli, da ima pacient že zdravilo s podobnim učinkovanjem in lahko kombinacija obeh povzroči zastrupitev. In tretjič, pri predpisovanju različnih vrst zdravil je treba upoštevati posebnosti organizma, recimo, starostnika. Starejši ljudje strupe presnavljajo drugače ali počasneje kot mlajši, zaradi česar lahko pride do kopičenja zdravila v telesu, s tem pa do izrazitejše toksičnosti.«

Velik problem pri predpisovanju zdravil v Sloveniji je odsotnost komunikacije med osebnim zdravnikom in specialistom. Vzroki za to so različni. Dejstvo je, da vsak zdravnik najraje predpiše zdravilo, ki ga najbolje pozna, s katerim ima pozitivne izkušnje. Se pravi, za isto bolezen predpiše osebni zdravnik eno zdravilo, specialist drugo, ne da bi se med seboj posvetovala. Posledica odsotnosti komunikacije so lahko neželeni učinki zdravljenja.

Približno trideset odstotkov celotne porabe predstavljajo zdravila za bolezni srca in ožilja, zlasti za zniževanje krvnega tlaka in holesterola. Sledijo zdravila za nevrološke in psihiatrične bolezni, zdravila proti bolečinam ter zdravila za zdravljenje oziroma lajšanje težav s prebavili in presnovo. Na področju nevrologije in psihiatrije je opazen trend naraščanja porabe antidepresivov na račun uspaval. Pred leti so bili namreč antidepresivi razmeroma nevarna skupina zdravil s številnimi neželenimi stranskimi učinki in so lahko že pri manjšem predoziranju povzročili hudo klinično sliko. Skupino zdravil so kemiki temeljito prenovili, antidepresivi naj bi postali varnejši, zato so tudi zdravniki pri predpisovanju teh zdravil bolj sproščeni.

Glede na vrsto zdravil slovenski zdravniki najraje predpišejo Lekadol, Naklofen, Aspirin, Amoksiklav, Hiconcil, Ranital, Aspirin protect, Bloxan, Nalgesin forte film in Tertensif SR film.

Žal so navedeni statistični podatki pomanjkljivi, saj ne vključujejo porabe zdravil v slovenskih bolnišnicah. Kratko malo zato ne, ker teh podatkov bolnišnice v javnosti ne želijo razkriti. Ne le v javnosti, »zadržke« imajo tudi do Inštituta za varovanje zdravja. Mag. Silva Pečar Čad: »Na inštitutu nimamo nobenih podatkov, recimo, o zdravilih za zdravljenje raka, saj se ta zdravila ne predpisujejo ambulantno. Pomeni, pri nas spremljamo izključno ambulantno predpisana zdravila, si pa še zlasti v zadnjem času intenzivno prizadevamo, da bi dobivali podatke tudi od bolnišnic; čeprav nam zakon o zbirki podatkov, ki je bil sprejet leta 2000, to omogoča, podatkov od bolnišnic vendar ne dobimo. Je pa res, da je zakon v prenovi, odkar je bil sprejet. Lahko rečem, da na področju, ki ga pokrivamo, veliko vprašanj še vedno visi v zraku.«

Nevarna raba zdravil

Tuje izkušnje kažejo, da je sedem odstotkov vseh hospitalizacij zaradi zdravil; zaradi nevarne in nepravilne rabe, prenizkega ali previsokega odmerka, neželenih oziroma stranskih učinkov, nezdravljene indikacije, nepotrebnega zdravljenja z zdravili, napačno izbranega zdravila in tako dalje. Če upoštevamo dejstvo, da je v Sloveniji uživanje zdravil zaradi nevednosti, neizobraženosti in pomanjkljive vzgoje v tozadevnih rečeh na nizki zavedni ravni, je na mestu vprašanje, v koliko primerih so pri nas vzrok hospitalizacije zdravila? Nekateri trdijo, naj bi bil vsak deseti sprejem v slovensko bolnišnico zaradi napačnega jemanja zdravil ali napačno predpisanih zdravil ali neustreznih kombinacij zdravil. Dr. Damjan Grenc: »Številka je absolutno pretirana. Morda to drži kje v tujini, pri nas te številke nisem nikdar zasledil. Na centru za zastrupitve sprejmemo letno približno tristo petdeset bolnikov. Največ dve tretjini pride k nam zaradi zastrupitev z zdravili in s kemikalijami. Večina od teh je zastrupljena z zdravili oziroma, v večini primerov gre za poskus samomora z užitjem različnih vrst zdravil. Daleč največ ljudi pa pride k nam zaradi zastrupitve z etanolom, se pravi z alkoholom. Temu sledijo uspavala, antidepresivi in analgetiki, to je zdravila proti bolečinam. Če govorimo o zastrupitvah s tabletami je pri nas paracetamol, to je učinkovina v zdravilu, od analgetikov na prvem mestu. Pri hudi zastrupitvi povzroči jetrno odpoved, pomeni, uniči jetra in to v treh dneh. Nevarna doza za odrasle je 6 do 7 gramov paracetamola na kilogram telesne teže. V eni škatli Lekadola je lahko 10 gramov paracetamola, kar pomeni, če poješ škatlo Lekadola, si lahko že v hudih težavah. Zaradi te učinkovine pri nas za zdaj jeter sicer še nismo presadili, tako hudo še ni bilo, protistrupe pa dobi vsako leto veliko ljudi. Razen v Lekadolu je paracetamol tudi v Daleronu, Koldreksu, Kafetinu, Fenalginu, Andolu, Plivamedu in tako naprej. Torej v zdravilih, ki naj bi šla v prosto prodajo. Zdravniki se proste prodaje teh zdravil bojimo, saj je v Veliki Britaniji, na Irskem in na Škotskem paracetamol, ki je že dolgo v prosti prodaji, najpogostejši vzrok zastrupitve.«

Pri zastrupitvah z zdravili so rizična skupina otroci med drugim in tretjim letom starosti; otroci, ki shodijo in se začnejo v okolju počutiti suvereno, so v vrhu zastrupitev. Šele v najstniških letih, ko pride do razočaranj in šolskih neuspehov, se število zastrupitev spet nekoliko dvigne, vendar ostane daleč pod vrhom. Že res, da so zastrupitve z zdravili pri otrocih v večini primerov blage, po drugi strani pa so lahko tudi zelo hude. Zato je pomembno, da so v družini, v kateri je mladi nadebudnež, zdravila na varnem. In najvarneje je pod ključem.

Zdravila so torej dvorezen meč; na eni strani zdravijo na drugi povzročajo težave in prizadenejo zdravo tkivo. V številnih primerih je tako, da zdravilo, ki ga bolnik jemlje zaradi ene bolezni, povzroči okvaro drugega organa. Recimo, zdravila proti bolečinam škodujejo želodčni sluznici in lahko povzročijo rano na želodcu. Da do tega ne pride, mora bolnik, denimo, s kronično bolečino v križu poleg osnovnih zdravil jemati še zdravilo, ki zavaruje želodčno sluznico. In tako naprej do sedmih, osmih ali devetih različnih zdravil dnevno.

Vendar. Zdravila ne zastrupljajo samo zdravih organov v človekovem telesu, pač pa tudi okolje. Onesnaženo okolje pa je kot bumerang in zastruplja vse, kar na tem svetu diha. Po podatkih ZZZS se v slovenskih gospodinjstvih letno nakopiči približno štiristo sedemdeset tisoč osnovnih pakiranj zdravil, ki imajo veljavni rok uporabe, a ne bodo uporabljena. Še bolj zgovorna je informacija agencije za okolje in prostor: v letu 2005 je bilo v Sloveniji odstranjeno 9,2 tone citotoksičnih in citostatičnih zdravil in 21,9 tone drugih zdravil. Se pravi, skupaj enaintrideset ton zdravil. Pri agenciji zagotavljajo, da so bila neuporabljena zdravila sežgana v Lekovi zažigalnici v Lendavi. Dipl. ing. Karel Lipič, predsednik Zveze ekoloških gibanj Slovenije, v uradne podatke ne verjame in pravi: »Razume se, da kot predsednik nevladne organizacije pristopam k temu problemu drugače kot pri ministrstvu za okolje in prostor ali pri gospodarski zbornici. V prvi vrsti od države zahtevamo in pričakujemo, da stvari uredi na normativni ravni. Okoljevarstveniki se s problematiko soočamo zadnjih deset let. Že pred desetimi leti smo opozorili na bolnišnične odpadke, predvsem na to, da je treba igle in ves sanitetni material pod visoko temperaturo razkužiti. Pred osmimi leti smo javnost opozorili na odpadke, ki nastajajo v zobozdravstvu. Gre za sestavine svinca in drugih strupenih snovi, ki se odplaknejo neposredno v vodotoke ali končajo na deponijah. Tretje dejstvo, na katerega opozarjamo, je, da veliko bolnišničnih odplak teče mimo čistilnih naprav neposredno v vodotoke. Kar se problema z zavrženimi zdravili tiče, se pred leti sploh ni reševal, zdaj pa se s posebnimi zabojniki za nevarne odpadke, ki so celo v urbanih okoljih prej izjema kot pravilo; posamezna javna komunalna podjetja naj bi občanom dvakrat ali trik letno omogočila, da neuporabljena zdravila odvržejo v premične zabojnike. Žal posebnih zabojnikov za zdravila še nisem videl. Povedano drugače, to področje je izjemno neurejeno. Po naših podatkih oziroma informacijah je tako, da večina zdravil, ki jih zbere približno štirideset javnih komunalnih podjetij in podjetij s koncesijo, konča na javnih smetiščih. Dejstvo je, da je zdravila mogoče varno uničiti samo s termičnim sežigom v industrijski sežigalnici, te pa v Sloveniji, ni. In ker je ni, bi morali zavržena zdravila izvažati. Recimo, na Dunaj ali v Nemčijo, kjer imajo komunalne sežigalnice. To so naši podatki. Zanimivo bi bilo slediti odpadkom iz bolnišnic, zdravstvenih domov in domov za ostarele ter na licu mesta ugotoviti, kje končajo. Sumimo celo, poudarjam, sumimo, da nekaj teh odpadkov konča v cementarni, recimo, v Anhovem.«

Med resnico in prividom

Po opredelitvi Svetovne zdravstvene organizacije, so zdravila snovi ali pripravki, namenjeni preiskavi bolnikovega stanja ali njegovemu zdravljenju. V leksikonu Cankarjeve založbe pod geslom zdravila, piše: sredstva, ki preprečujejo ali zdravijo bolezni in omogočajo operativne posege. Po definiciji torej zdravila zdravijo. Neizpodbitno dejstvo je, da na današnji ravni vedenja in razvoja medicinske znanosti proizvodi kemične oziroma farmacevtske industrije, ki jim pravimo zdravila, življenje bodisi rešijo bodisi podaljšajo bodisi ublažijo ali prikrijejo telesno bolečino. Za človeka, ki je v prometni nesreči utrpel hudo poškodbo glave, je zdravilo edino upanje. Enako velja za sladkorne bolnike in še bi lahko naštevali. Vendar, ali zdravila res zdravijo; ali zdravijo v primarnem pomenu besede? Iskanje odgovora je za filozofe sicer lahko prvovrstna poslastica, težko pa se je izogniti dejstvu, da je mogoče zdravila, ki dejansko zdravijo, prešteti na prste. Zdravijo antibiotiki, od tu naprej pa je filozofija. So torej zdravila resnica ali privid? Verjetno, oboje.

Radikalen borec proti jemanju zdravil Alois Kolar, praktik naravnega zdravja, predpisovanje in jemanje zdravil komentira: »Tako imenovana zdravila so močno toksične snovi, ki intenzivno motijo delovanje bolnega, že tako biokemično neuravnovešenega organizma in povzročajo dodaten padec vitalnosti ali živčne energije, ki je značilnost zdravja. Največje tveganje predstavljajo kemične substance, ki uničujejo tako imenovani imunski sistem, potarejo vitalne funkcije organizma; to so kemoterapije s katerimi »zdravijo« obolele za rakom, inhibitorji proteaze, antibiotiki, steroidi. Doktor medicine Hardin B. Jones, raziskovalec na University of California, Department of Medical Physics, je dvoletno raziskovanje sklenil z ugotovitvijo, da so si ljudje, ki so razvili raka in zavrnili medicinsko zdravljenje življenje povprečno podaljšali za dvanajst let in pol, tisti, ki so na medicinsko zdravljenje pristali, pa so si od začetka zdravljenja življenje povprečno podaljšali le za tri leta. Dejstvo je, da droge, to je zdravila, medicinske rastline in drugi tako imenovani pripravki iz zdravilnih zelišč, korenin, korenov, lubja, nimajo ne moči ne inteligence razstrupljati telo, oblikovati celice in popravljati povzročene poškodbe. Vsi so strupeni in pohabljajo telesne funkcije. Rezultat je potlačitev vitalnih telesnih procesov čiščenja in s tem vitalnih moči organizma, ki edine omogočajo njegovo samozdravljenje. Še več, zdravila povzročajo nove oblike bolezni; heteropatske, imenovane tudi iatrogenske bolezni. Po jemanju drog, se pravi, tako imenovanih zdravil, ki blokirajo in omrtvičijo živčevje, bolečina, seveda, popusti. Vzrokov za razvoj bolezni, pa droge ne odstranijo. Kljub navideznemu izboljšanju ali celo prenehanju bolečine, se bolezenski proces nadaljuje, pri čemer legalno predpisane droge samodejno čiščenje telesa močno ovirajo.«

Ne glede na to, kdo je močnejši, narava ali kemijska industrija, so zadovoljni, srečni, optimistični ljudje pred boleznijo in prezgodnjim odhodom iz tega življenja varnejši od mrkih, nečimrnih in škodoželjnih pesimistov. To ter zdrava prehrana in čim več gibanja naj bo pri ohranjanju ali iskanju zdravja kamen, na katerem stojite.

   

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Kronika / torek, 2. julij 2019 / 15:45

Zdrs usoden za dva planinca

V soboto je na Mali Ponci na italijansko stran usodno zdrsnil planinec, v sredo zvečer pa je bil zdrs na Komarči usoden za nizozemsko turistko.

Objavljeno na isti dan


Splošno / nedelja, 1. januar 2006 / 06:00

Začimbe in zelišča tudi zdravijo

V katero jed dati to ali ono začimbo, da bo jed okusna, vabljiva, imela pravi »žmah«, kot pravimo, je vprašanje, ki pri vsakdanji kuhi najbolj tare mlade gospodinje. Sicer je zadnje čase...

Splošno / nedelja, 1. januar 2006 / 06:00

Silvestrovi čajni napitki

Imejte v zalogi baziliko, meto, meliso, peteršilj, janež, komarček ...

Splošno / nedelja, 1. januar 2006 / 06:00

Arcnije za vse sorte

Pa še nekaj o zdravilstvu naših babic, prababic ...

Splošno / nedelja, 1. januar 2006 / 06:00

Zeli z velikimi močmi

Z uporabo zelišč želi človek povečati kakovost svojega življenja. Odkriva nove poti, kako združiti znanje in izkušnje svojih prednikov z novimi znanstvenimi dognanji. Na domačem vrtu goji poprovo meto...

Splošno / nedelja, 1. januar 2006 / 06:00

Resnica in privid zdravil

Otok Kosu, Grčija, 5. stoletje pred našim štetjem; Hipokrat, zdravnik in oče načel o moralnem liku zdravnika, povišano telesno temperaturo in bolečino v sklepih lajša s salixom, izvlečkom iz vrbovega...