Premoženje

Veliko ljudi se strinja, da je premoženja dovolj, šele ko ga je preveč. Kaj bom še pridelal, kdaj bomo kupili še en avto, sedaj pa si lahko privoščimo še vikend ob morju, moram kupiti še en nov traktor, boljše je, če ostane kar na bančnem računu, kupila bova še zazidljivo parcelo za enega otroka, z računovodjem se bom domenil, da bomo večji del dobička prenesli v davčno oazo, veliko sem že prigospodaril, vendar bomo še več lahko kupili, solastniku bom prikazal manjšo vrednost podjetja, da bo manj dobil, vem, kam sosed prodaja svoje izdelke, šel bom točno tja in ga izrinil …

Denar in premoženje nam pogosto zameglita pogled na svet. Vržemo se v delo, garanje in pridobivanje materialnih dobrin. V tej nori vnemi za čim več in še več izgubimo razsodnost, se iztrošimo, zbolimo, ugotovimo, da so otroci odšli od doma, da nič ne pridejo domov in da od otrok tako ali tako nič nimaš. Škoda, da se ne vprašamo, kaj so otroci imeli od nas. Na pogrebih vidimo, da nobeden ne nese ničesar s seboj, vendar nas to ne ustavi. Kje je ravnotežje, bo vsak sam ugotovil in na tak ali drugačen način poskrbel zase in najbližje. Dobro je, ker se odločamo sami.

Pri pridobivanju premoženja pa je vendarle ključno, na kakšen način smo pridobili, kar imamo. Ali smo ga dobili na pošten način ali smo koga zavestno ogoljufali in prevarali. Ali ob vsem imetju, ki ga imamo, lahko pogledamo v oči vsakemu človeku? Ali smo ga res pridobili s poštenim delom in pošteno dediščino? Mogočneži se takšnim filozofskim pogledom le nasmihajo. Na malo daljši rok pa nepravično pridobljeno premoženje ne prinese blagoslova. Še več. Če ne ta rod, pa bo prihodnji rod moral vse poplačati. Niti ni rečeno, da v materialnem smislu. Lahko se usoda zelo kruto poigrava z našimi potomci, česar si najmanj želimo in jim niti slučajno ne privoščimo. Otroci in vnuki bodo morali odplačevati naše nečednosti pri pridobivanju bogastva. Prejeli bodo zelo slabo dediščino, česar sploh ne vemo. Oni ne bodo vedeli, kaj so dobili, le mi bomo zamižali na eno oko in menili, da se bo pozabilo, kako smo prigarali vse premoženje.

Anton Aškerc pravi: »Joj! Kam bi del? I, kjer si vzel!« Za svoj miren spanec in v dobro sebe, svojih otrok in vnukov bodimo neizprosno strogi glede poštenosti pri služenju denarja in premoženja. Večinoma pravijo, da danes ne moreš biti pošten. Mi pa zapišimo, da ravno danes moraš biti pošten. Zaradi sebe. Če smo se že zgarali pri pridobivanju bogastva in nam ostaja nekaj slabe vesti, to lahko vedno popravimo. Vsak zase ve, komu in kako. Zagotovo pa vemo nekaj: veliko je veselje, ko se upamo opravičiti in popraviti naše nečednosti ali nečednosti naših prednikov tudi v materialnem smislu. Odleglo nam bo.