Živi za danes, načrtuj le za jutri

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 4. november 2013 / 11:00

Marta Satler iz Škofje Loke s svojo vedrino in življenjskim optimizmom kot prostovoljka že sedem let deli svojo pozitivno energijo s pacienti na ljubljanskem onkološkem inštitutu. A to ni njena edina prostovoljska vloga.

Kako se je začelo vaše prostovoljstvo?

»Ko sem se pred štirinajstimi leti upokojila, sem se najprej lotila urejanja strokovne revije Meso in mesnine, tudi tako rekoč na prostovoljni bazi. Ko sem leta 2003 zbolela za rakom, je to delo, ki sem ga že dodobra vpeljala, prevzel kolega, vendar se pozneje revija ni obdržala pri življenju. Sama sem po pol leta kemoterapije prišla do spoznanja, da mora človek gledati predvsem nase in delati le tisto, kar ga veseli. V neki reviji sem zasledila članek o Kranjčanu Mihu Logarju, ki je v Ugandi ustanovil društvo in potrebuje prostovoljce. Ponudila sem se, češ ali potrebujete tudi kako babico v smislu »znam šivati, znam plesti, znam hišico pomesti«. Zmenila sva se in tako sem šla prvič v Ugando, kjer sem skupaj s še dvema Slovenkama in Avstrijcem začela pomagati pri izobraževanju tamkajšnjih otrok. Takrat smo tam pomagali eni šoli in smo se razmeroma svobodno odločali o tem, kaj bi počeli. Pozneje smo se začeli izobraževati, kaj pravzaprav pomeni pomagati v podsaharski Afriki.«

Kaj vse ste delali kot prostovoljka v podsaharski Afriki? Kakšna je bila vaša vloga?

»Tudi v Sloveniji smo potem ustanovili (organizacijo) Društvo Edirisa Slovenije, ki ga vodim in zbiramo denar, s katerim potem na različne načine pomagamo v Ugandi. Leta 2009 smo s kolegicami izvedele, da Slovenija in Evropa denarno pomagata pri programih v Afriki. Prijavili smo se na razpis, da bi dobili kaj denarja. Že prej sem v prepričanju, da so mi ti otroci rešili življenje, napisala knjigo, vendar je v samozaložbi nisem mogla izdati in mi je ležala v predalu. Kolegice so mi predlagale, naj se na razpis prijavimo s to knjigo. Res smo se, in to je bil začetek našega ukvarjanja z bralno kulturo med ugandskimi otroci. Knjiga Hišica z dvema oknoma je (izšla) v treh jezikih: slovenščini, angleščini in jeziku ručiga, njihovem »lokalnem« jeziku, ki ga govori dva, razume pa deset milijonov ljudi. To je bila prva knjiga za otroke v jeziku ručiga. V Ugandi nekaj šteje le angleščina in učitelji, s katerimi smo delali kot prostovoljci, sploh niso vedeli, da poleg angleščine na svetu obstaja še kak drug jezik. Ko sem jim povedala, da je tudi nas, Slovencev, dva milijona, da imamo tudi mi svoj jezik in celo svojo univerzo, so kar z ušesi zastrigli. Skratka, mojo knjižico, ki govori deloma o življenju v Sloveniji in deloma pri njih ter primerja oba življenjska sloga, smo brali v drugem in tretjem razredu v tamkajšnjih šolah in v vrtcih. Poleg otrok smo izobraževali tudi starše in učitelje. V sodelovanju z organizacijo Edirisa United Kingdom, ki se v Ugandi ukvarja s popravljanjem šolskih stavb, gradnjo vrtcev in kontejnerjev za vodo, smo sodelovali tudi pri opremljanju vrtcev in šol, kupovali didaktične predmete in drugo. Na začetku šole, ki so imele v razredih po sto otrok in enega samega učitelja, niso imele niti miz, v vrtcu so otroci sedeli kar na tleh. Danes se je že marsikaj izboljšalo, verjamem, da tudi po zaslugi prostovoljcev, ki jih je v Ugando privabil Miha.«

Še vedno odhajate v Afriko?

»Še vedno. Lani smo popravili bazen v jezeru, kjer se otroci lahko varno učijo plavanja. Zbiramo donatorska sredstva, skrbimo, da slovenski darovalci štipendirajo tamkajšnje srednješolce, kajti nadaljnje šolanje je izredno drago in si ga večina družin ne more privoščiti. Lani smo najbolj pridne bralce z dveh šol za nagrado popeljali v petsto kilometrov oddaljeno glavno mesto na ogled muzeja, živalskega vrta in letališča. Nihče še ni videl afriških živali, kot je slon, prvič so videli tudi letala. Zadnji dve leti sem se skupaj z mladim domačinom, asistentom na dveh univerzah, ukvarjala z zanimivim projektom, ki pa doslej žal še ni uspel. Obljubljeno mu je bilo, da bo dobil v dar zemljo, na kateri naj bi zgradili izobraževalni center, kjer bi se mladi brez poklica učili vrtnarstva, gradbenih, rokodelskih in drugih del. Nabrala sem dovolj denarja, da so lahko kupili stroj za izdelovanje opeke iz zemlje z dodatkom cementa. Začeli so delati, potem pa si je nesojeni darovalec zemlje premislil. Žal mi je, da to ni uspelo, a imam upanje, da nekoč v prihodnje bo in da se bodo imeli mladi možnost usposobiti za takšna dela.«

Prostovoljka pa niste le na tujem, ampak tudi doma, v Škofji Loki. Kaj ste počeli v domačem mestu?

»Že prvo leto njenega obstoja sem se vključila v delo univerze za tretje življenjsko obdobje, najprej s krožkom, na katerem sem govorila o tem, kako načrtovati in se odpraviti na potovanja. Ljudje želijo potovati, a menijo, da za to nimajo dovolj denarja, pot na tuje sem jim zdi tudi nevarna. Sama sem bila že po vsem svetu, na krožku pa sem ljudi skušala prepričati, da če imajo dovolj močno željo, lahko z malce odrekanja v treh letih privarčujejo dovolj za potovanje kamor koli. Ne sicer luksuzno, a tudi zelo skromno se da videti veliko sveta. Naši ljudje imajo tudi občutek, da je potovati nevarno, zlasti v Afriko, in čudno se njim zdi, da si upam tja, in to celo sama. Toda ko vidiš tretji svet in spoznaš tamkajšnje ljudi, ugotoviš, da so tam veliko bolj dostopni in prijazni kot v Evropi in da je Evropa pravzaprav lahko bolj nevarna kot Afrika. Na univerzi za tretje življenjsko obdobje sem se krajši čas ukvarjala tudi z izleti in z organiziranim obiskom gledaliških in opernih predstav.«

Prek univerze za tretje življenjsko obdobje ste se znašli tudi na onkološkem inštitutu, kajne?

»S kolegico sva v Ljubljani obiskali festival za tretje življenjsko obdobje in tam sem naletela na predstavitev programa prostovoljstva na onkološkem inštitutu. Ravno je bila narejena velika steklena palača, ljudje se niso znašli v njenih številnih labirintih, potrebovali so spremljevalce … Rekla sem kolegici, da se bom prijavila. »Misliš?« je rekla. »To je vendar onkološki inštitut!« In kaj potem, sem rekla. In začela. Sedaj sem tam že sedmo leto. To je res nekaj za dušo!«

Kaj ni delo s hudo bolnimi ljudmi izredno težko? Vam to ne vzame življenjskega optimizma?

»Težko je, a ti ljudje so nam za najmanjše stvari izredno hvaležni. In to res poboža človekovo dušo, ko vidiš, da na stara leta vendarle nisi povsem odveč. Ko nekomu, ki je zaradi bolezni čisto sesut, pomagaš, da se nasmehne, je to tudi zate veliko vredno. Poleg prostovoljstva na onkološkem inštitutu sem vključena tudi v združenje bolnikov z rakom črevesja in danke Europacolon in sem doslej kot predstavnica pacientov dvakrat sodelovala na kongresu v Barceloni. Predlagali so me tudi v mednarodno skupino, ki bo za evropski parlament pripravljala smernice za poenotenje dela s pacienti. Po Sloveniji pa organiziramo predavanja, kjer zdravniki seznanijo ljudi z zdravljenjem bolezni in s pomenom preventivnega presejalnega programa Svit, ki je namenjen zgodnejšemu odkrivanju raka na debelem črevesu in danki in s tem večji ozdravljivosti.«

Kako na vaše prostovoljno delo na onkološkem inštitutu vpliva dejstvo, da ste bili tudi sami bolnica?

»To sem vrgla čez ramo. Ko sem prišla v Afriko, sem pozabila, da sem bila kdaj bolna. To je edina možnost, da ozdraviš: da preživiš današnji dan in na jutrišnjega gledaš z optimizmom. Ne delam prav dolgoročnih načrtov. Držim se načela: živi za danes in načrtuj zgolj za jutrišnji dan, pa ti bo lepo. O tem se veliko pogovarjamo po bolniških sobah. Tam pogosto najdemo zagrenjenost, jezo, obup, zapiranje v samoto … S pogovorom skušamo pregnati temne misli. Prostovoljci navadno že od jutra spremljamo bolnike na preglede in terapije, pozneje pa se z njimi družimo na oddelkih, jim prinašamo kaj iz trgovine, oskrbujemo s časopisi in revijami, se pogovarjamo. Prostovoljci imamo različne pristope. Zame pravijo, da sem »za vzdušje«. Kadar so v kakšni sobi videti še posebej potrti in zamorjeni, mi kolegice rečejo: Marta, tu pa se zdi, da bi potrebovali tebe.«

Vse omenjeno je le delček vaše prostovoljske dejavnosti. Kaj še počnete?

»Bila sem tudi v skupini kulturnih mediatorjev v Loškem muzeju. Po šolah in vrtcih hodim otrokom pripovedovat, kako živijo njihovi vrstniki v Afriki in skušam razbliniti predsodke, da je tam sama revščina. Seveda je veliko revščine, a sama se pri svojem delu srečujem zlasti s srečnimi in veselimi otroki. Rada se tudi sama izobražujem, tako sem bila letos na delavnici na Cipru. Lani sem na Pašmanu prisluhnila predavanju o piramidah sveta in se letos pridružila prostovoljcem, ki raziskujejo obstoj piramid v Visokem v Bosni.«