Krstenica, planina mladih

Besedilo: Andraž Sodja
Kategorija: Zanimivosti / sobota, 24. september 2016 / 10:52

Vlogo majerice na planini Krstenica je letos prevzela devetnajstletna Veronika Hribar, ki so ji pri sirarski in pastirski dejavnosti pomagali tudi mladi člani družin, ki so lastnice živine na planini.

Bohinjska Bistrica – Na bohinjskih planinah se soočajo s pomanjkanjem pastirjev, pastiric, sirarjev in sirark, ki bi sprejeli izziv visokogorske paše in spremljajočih dejavnosti. Teh izzivov pa se ni ustrašila 19-letna Bohinjka Veronika Hribar, ki je za sedemdeset dni prevzela vlogo pastirice in sirarke – majerice na planini Krstenica, 1670 metrov visoko med Bohinjskim jezerom in Triglavom. Kot je povedala Veronika, se je za vlogo majerice odločila po tem, ko se je stara teta odločila, da tega dela ne zmore več. »Že od petega leta starosti sem pomagala na planini in si tako nabrala nekaj izkušenj, nekaj pa sem jih pridobila še v srednji šoli, kjer sem dobila številna povsem tehnična znanja, od higienskih in drugih, ki so potrebna za sirarsko delo.«

Veronika je na planini Krstenica preživela okoli sedemdeset dni, kar je za številne njene vrstnike povsem nepredstavljivo. »Zanimiva izkušnja je bilo preživeti toliko časa brez komunikacije, interneta. Delovni dan se je začel ob petih zjutraj. Najprej je bilo treba poiskati krave, ki so se čez noč razteple po planini, in jih prignati v hlev. Potem je prišla na vrsto molža, potlej je bilo treba posneti mleko, temu je sledilo delo v sirarni. Po kosilu me je spet čakalo delo v sirarni, zvečer je bila ponovno na vrsti molža in skrb za živino. Pri živini se je namreč treba držati reda in dela ne moreš odlagati na jutrišnji dan,« je dejala Veronika, ki je skupaj z mladimi pomočniki, ki so se ji pridružili iz družin preostalih lastnikov živine, skrbela za 18 krav molznic.

Kot je dodala Hribarjeva, sicer tudi letošnja zlata maturantka v Biotehniškem centru Naklo, jo delo sirarke veseli in bo v to smer tudi nadaljevala: odločila se je študij agronomije v Ljubljani, želi pa odpreti tudi sirarno v dolini. Na vprašanje, ali jo je bilo na odmaknjeni planini kaj strah, na primer ob poletnih nevihtah ali morebitnih obiskov medveda, pa je samozavestna Bohinjka odvrnila, da ne, saj je iz izkušenj vedela, kaj lahko pričakuje. Izkušnjo je ocenila kot izjemno pozitivno. Poprijela je za delo, ki so ga opravljale številne mlade Bohinjke v preteklosti, izkusila je vse čare in trdo delo planšarije, a kljub temu načrtuje, da se bo v prihodnje še vračala na planino Krstenica.