Slovenska harmonika ušla na Koroško

Zaradi nemoči v boju zoper ponaredke se je znani slovenski izdelovalec harmonik Aleks Rutar preselil na Koroško. Tam so ga sprejeli z odprtimi rokami.

Ob glavnem krožišču v Žitari vasi/Sittersdorfu v Podjuni na Koroškem pozornost prišleka vzbuja velika hiša z napisom Rutar harmonike. V njej si je pred dvema letoma uredil stanovanje in delavnico eden od najbolj znanih slovenskih izdelovalcev diatoničnih in klavirskih harmonik Aleks Rutar s soprogo Janjo iz Sela v Vipavski dolini. Naveličal se je slovenskih zdrah s ponaredki in obljub odgovornih, da bodo kaj storili. Odločil se je za tvegan korak: za selitev podjetja na tuje. Tu, v novem okolju v Žitari vasi, pa so ga na njegovo presenečenje sprejeli odprtih rok in src.

»V Sloveniji, kjer je bila naša harmonika med najbolj poznanimi in iskanimi, smo imeli zadnja leta hude probleme s ponaredki, čeprav imamo vse, od harmonike do njenih sestavnih delov in zunanjega videza, zaščiteno. Množično so se začeli pojavljati oglasi za prodajo harmonik naše znamke, harmonike, ki niso bile izdelane pri nas, pa smo začeli dobivati tudi v popravilo. Hodili smo od vrat do vrat in opozarjali na težave ter si pomagali celo z detektivom, vendar brez uspeha. Očitno je to problem, ki ga v Sloveniji ni mogoče rešiti,« je o vzrokih za svoj beg pred težavami v Sloveniji pretekli teden pripovedoval Aleks Rutar. »Selitev na tuje je bila tako edina rešitev. Koroška se nam je zdela zaradi več razlogov najprimernejša in za pomoč pri iskanju ustreznih prostorov nam je pomagal znani slovenski odvetnik iz Celovca. Že po prvem sestanku nam je povedal za to hišo v Žitari vasi. In kakšno naključje. To je hiša, v kateri je imelo podjetje Rutar, torej z enakim priimkom kot ga imamo mi, svojo prvo trgovino z mešanim blagom in gostilno. Kar hitro smo se dogovorili za nakup in sedaj smo že dve leti tukaj.«

Na moje vprašanje o vključevanju v novo okolje je Aleks odgovoril: »Izjemno prijateljsko in naklonjeno so nas sprejeli. Sprva ni­smo imeli namena organizirati svečanega odprtja, pa so nas domačini prepričali, da se to spodobi. Povabili smo krajane in seveda župana Jakoba Straussa, ki nas je presenetil s sporočilom, da naju z ženo imenuje za častna občana občine. Povedal je, da se je tako imenovanje zgodilo prvič v zgodovini občine, saj je prihod dveh tako pomembnih in znanih ljudi praznik za občino. Res je tukaj glede tega marsikaj drugače kot v Sloveniji. Ljudje vedo, da je vsaka nova dejavnost za občino koristna, saj na primer vsaka kava, ki jo moji obiskovalci popijejo v bližnji gostilni, prinaša denar tudi v občinsko blagajno, sam pa seveda plačujem davke. Pri najrazličnejših prireditvah mi pomagajo člani slovenskega kulturnega društva Trta, saj se zavedajo, da jaz kot Slovenec pomagam tudi pri ohranitvi slovenske besede. Tu je vsak poklic cenjen. Kmeta ni sram povedati, da je kmet, prav tako pa tudi ne cestarja, da je cestar. Vsak prinaša ljudem nekaj dobrega.«

Predvsem pa so Rutarjevi na Koroškem bolj zadovoljni z zaščito svojega izdelka kot v Sloveniji. »Če se pojavi kaj sumljivega, obvestimo odvetnika in ta takoj ukrepa pri organih, ki so zato pristojni. Prav zanimiva je njegova ugotovitev, da so zakoni za zaščito lastnine in izdelkov v Sloveniji podobni kot v Avstriji, vendar jih v Avstriji spoštujejo, v Sloveniji pa ne,« je povedal Aleks.