Marija Bogataj med terapijo

Fizioterapevtka že skoraj petinštirideset let

Marija Bogataj že skoraj petinštirideset let dela kot fizioterapevtka razvojno-nevrološke obravnave. S svojo strokovnostjo je pomagala že številnim otrokom. Lahko bi uživala pokoj, a zaradi pomanjkanja kadra nadaljuje z delom. Od leta 1974 hodi tudi v terapevtske kolonije v Novigrad.

Kopačnica – Marija Bogataj iz Kopačnice v Poljanski dolini je višja fizioterapevtka razvojno-nevrološke obravnave (Bobath inštruktor). Pri blaženju in odpravljanju motenj v gibanju in drži je pomagala že številnim otrokom. Vsako leto je imela v obravnavi od petdeset do šestdeset otrok. Kljub temu da je že skoraj petnajst let »polovično« v pokoju, s svojo strokovnostjo še vedno pomaga ekipi razvojne ambulante Zdravstvenega doma Kranj. Dela z otroki, ki obiskujejo nevrofizioterapijo v Zdravstvenem domu v Škofji Loki.

»To delo mi je v užitek – in ko pridejo rezultati, je veselje še toliko večje,« pravi. Izšolala se je za fizioterapevtko, nato pa naredila Bobathov tečaj, ki, kot pravi, da osnovo za razmišljanje, reševanje problema, potem pa je potrebnih veliko izkušenj. Kot fizioterapevtka razvojno-nevrološke obravnave dela od leta 1972, kar pomeni že skoraj 45 let. Dve leti kasneje je šla prvič v terapevtsko kolonijo v Novigrad in od takrat naprej praktično vsako leto. »Terapevtske kolonije so za otroka dodana vrednost. Delo je intenzivno in poteka vsak dan, tako da se napredek pozna,« pravi. Na vprašanje, kako bi opisala svoj terapevtski pristop pa odgovarja: »Vsi terapevti delamo za isti cilj, za napredek otroka, vsak pa ima svoj pristop, način, tehniko. Vsak otrok je primer zase. Vzorci našega dela so isti, kaj se dogaja pod rokami, pa je odvisno od posameznika. Delo je zahtevno, tako fizično kot psihično.«

Na terapijah ima tako otroke z lažjimi motnjami v razvoju kot tudi tiste s težjimi. »Če si kje želiš, da ne bi bilo dela, je to tukaj,« je dejala. Otrok, ki potrebujejo nevrofizioterapevtsko obravnavo, pa je vedno več, zato so obravnave večinoma premalo pogoste: »Obravnava naj bi bila vsaj enkrat na teden, če je le vsaka dva ali tri tedne, ni rezultatov. O tem bi morali odgovorni razmisliti. Kdo bo prevzel odgovornost za otroke, ki jih ne moremo vzeti v obravnavo? Tukaj se dela nepopravljiva škoda. To ni varčevanje na dolgi rok. Več prihraniš, če otroka spraviš na noge, kot če je potem celo življenje nekje. Najbolj pomembno je prvo leto. Ukrepanje je potrebno tudi pri asimetriji in hipotoniji, ki sta danes pogost vzrok za obiskovanje terapij. Posledice neukrepanja v teh primerih se lahko kasneje izrazijo s skoliozo, slabo držo ...«

Pogost spremljevalec obravnav predvsem pri dojenčkih je jok, na katerega pa se je Marija v teh letih že povsem navadila: »Slišim ga, moti me pa ne. Jok te ne sme spraviti s tira, nadaljevati moraš s terapijo, saj sicer ni učinka. Na to je treba pripraviti tudi starše. Nekateri to težje sprejmejo. Je pa tako, da je še vsak nehal jokati, le spoznati mora, da mu nočeš nič slabega. Seveda pa je treba imeti določeno mero občutka.« Večina otrok v obravnavi ostane do prvega ali drugega leta starosti, nekateri tudi dlje. V terapijo dobi otroka po presoji zdravnika v razvojni ambulanti, kamor ga napoti pediater. »Najprej je pomembna presoja pediatra, starš pa ima tudi pravico opozoriti, če se mu zdi, da razvoj, vzorci gibanja ne potekajo, kot bi morali. Najpomembnejši so prvi meseci. Mlajši kot je otrok, hitreje se omilijo ali odpravijo nepravilnosti, ker vzorci gibanja še niso tako zakoreninjeni. Če je bil porod normalen in dojenček nima težav, ni treba zganjati panike. Če so prisotni kakršnikoli rizični dejavniki, pa je prav, da se opozori pediatra, da je bolj pozoren,« je pojasnila.

Ugotavlja, da so otroci danes vse preveč zaščiteni v smislu omejevanja gibanja. »Starši dojenčke posedajo v stolčke, jim gibanje omejijo z nošenjem v naročju, vožnjo v vozičku ... Premalo imajo možnosti samostojnega gibanja, ki je najbolj pomembno. Majhen otrok za gibanje ne potrebuje nič drugega kot blazino in tla,« je še pojasnila verjetno ena najbolj izkušenih fizioterapevtk razvojno-nevrološke obravnave pri nas.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Pisma bralcev / ponedeljek, 17. maj 2010 / 07:00

Odprto pismo direktorju Komunale Kranj

Prejel sem vaše obvestilo o novostih pri ločenem zbiranju odpadkov.  Vaše prizadevanje za ločevanje odpadkov pri izvoru gre vsekakor v pravo smer in to je treba pohvaliti. Z veseljem ugotavl...

Objavljeno na isti dan


GG Plus / ponedeljek, 4. maj 2015 / 14:55

Ultratekaška legenda v ZDA

Jeseničanka Petra Pirc, ki od študentskih let živi v Ameriki, je ena najboljših ekstremnih tekačic v Združenih državah Amerike. Imenujejo jo kar "legenda ekstremnih gorskih tekov". Zmaguje na gorskih...

Gospodarstvo / ponedeljek, 4. maj 2015 / 14:41

Težki časi za kranjsko Slogo

Kmetijsko gozdarska zadruga Sloga Kranj preživlja težke čase. Ob veliki zadolženosti, ki bo še najmanj pet let bremenila poslovanje, je zadruga lansko poslovno leto sklenila z nekaj več kot 1,2 milijo...

Gospodarstvo / ponedeljek, 4. maj 2015 / 14:37

Alprem z novimi vsebinami

Območje nekdanjega industrijskega podjetja Alprem v središču Kamnika se razvija v vse bolj živahen del mesta. Namesto propadajočih zidov so ob podpori lastnika stvari v svoje roke vzeli društva in mla...

Kultura / ponedeljek, 4. maj 2015 / 14:26

Naprej z nasmehom

Gledališče slepih in slabovidnih Nasmeh je v Kulturnem domu na Breznici navdušilo občinstvo z avtorsko gledališko predstavo Kako naprej?.

Šenčur / ponedeljek, 4. maj 2015 / 14:24

Televizijo so hodili gledat v zadrugo

Etnolog dr. Jože Hudales, urednik knjige Šenčur in Šenčurjani okrog leta 1960, je v Šenčurju predstavil delo, ki je nastalo po gradivu ameriškega antropologa Joela M. Halperna iz leta 1961/62.