Njena pokončnost je bila za vzor

Ženska iz ozadja, 2. del

»Vse moraš ubogati, kar ti bodo ukazali, mi je zabičal oče, preden me je pospremil k civilni poroki. O cerkveni ni bilo niti govora. Prvič v življenju me je bilo strah, a kot se je kasneje izkazalo, brez potrebe. Ludvik je bil samo na zunaj takšen, precej ohol, vzvišen, zelo nagle jeze, tudi glasen. Hitro mi je tudi naredil otroka, saj je menil, da me bo s tem še bolj privezal nase.«

»Precej let je minilo, živela sva kot običajna zakonca, a ga nisem imela rada. Preveč sva si bila različna. Predvsem me je motilo, ker je doma pljuval kar po tleh in takšne reči. Tudi sinova, ki sva ju imela, je pogosto brez potrebe kaznoval. Kot moškemu mu ni bilo všeč, da sem bila pametnejša od njega, a se je z leti, ko je videl, da tega javno nikoli ne poudarjam, unesel. Vse posle v podjetju sem vodila jaz, še podpisovala sem se namesto njega. Izdelovali smo opeko. Delo je bilo zelo težavno, saj so morali delavci ročno opravljati vsa dela, razen oblikovanja izdelkov, kjer so uporabljali prešo. Krampi, lopate in samokolnice so pele od jutra do pozne noči. Pogoji za delo so bili zelo težki, delo pa je bilo večinoma sezonsko. Na začetku smo proizvajali predvsem zidake in korce. Potem pa, ko se je opekarna malo opomogla, smo kupili še nekaj strojev. Zdi se mi, da je bilo leto 1952, a nisem prepričana, malo sem postala že pozabljiva, ko smo uvedli mehaniziran izkop z bagri. Glino pa smo prevažali z vagončki. Pri nas so dobili delo vsi, tudi ženske in otroci. Za mularijo sem zmeraj priskrbela sadje, malinovec, imeli so tudi dovolj kruha. Nekateri so ga, če ga je kaj ostalo, nesli tudi domov. Največkrat so prihajali zato, da so z denarjem pomagali staršem, ki so živeli v veliki revščini. Spominjam se fanta, vsako jutro je pripešačil okoli deset kilometrov, njegova največja želja pa je bila, da si kupi kolo. Ko se je septembra začel pouk, sem mu dovolila, da je po šoli prihajal na delo in pomagal. Kolesa, ki ga je kasneje lahko kupil, je bil zelo vesel. Še celo fotografiral se je z njim. Mislim, da to fotografijo, ki mi jo je enkrat prinesel, še zmeraj nekje hranim. Tudi svoja sinova sem hitro vpregla v delo. Če ne drugega, sta pometala, prinašala vodo, moškim hodila po cigarete v trafiko. Boli me srce, ker sta oba dobila ničvredni ženi, ki sta vnuke vzgajali drugače. Predvsem pa v nedelu. Češ, če sem jaz moral v mladosti veliko garati, vam ne bo treba. Spridili so tudi pravnuke. Sami lenuhi! Sedeli bi za računalniki ali pred televizorji ter čakali, da jim pečene piške padejo v usta. Res ne vem, kam smo danes prišli s to čudno vzgojo, ko so starši prepričani, da bo delo otroka skvarilo in mu zato dovolijo, da dneve in dneve ne počne nič,« je bentila moja sogovornica in po bliskanju iz njenih oči, sem hitro spoznala, da ji marsikaj ni najbolj po volji.

Ker pa me je bolj zanimalo njeno zgodnje življenje kot razlogi, zakaj ji to danes ni po godu, sem jo prosila, ali se lahko povrneva v stare čase.

»Saj to niso zelo 'stari' časi!« je bila spet odločna. »Večina ljudi mojih let se še zmeraj spomni, kakšno je bilo življenje po drugi svetovni vojni,« je nadaljevala. »Najina družina ni trpela pomanjkanja, mož je bil član zveze komunistov, mnogim drugim se pa ni godilo tako lepo. Moje sestre so imele pri izbiri partnerjev več smole. Po koncu vojne, ko je veliko mož padlo ali pa so bili pobiti po njej, je bilo primernih fantov bolj malo. Pomagala sem jim, kakor sem vedela in znala. Danes, ko se ljudje norčujejo iz hrane in postajajo vegetarijanci ali kako se že temu reče, s svojim odnosom do mesa žalijo mojo generacijo. Kadar sem skuhala mesno juho, je bil v družini praznik. Pa morate vedeti, da mi zaradi ugleda moža, ki sem ga imela, ni nič manjkalo. Celo mozeg iz kosti smo 'popili', da boste vedeli! Kadar sem spekla marmorni kolač, smo ga zmeraj jedli za mizo. Pa veste, zakaj? Zato, da smo potem pobrali še vse drobtine. Nič ni ostalo. Sinovoma sva omogočila, da sta lahko študirala. Niti pomisliti nista smela, da ob koncu tedna, ko sta se vračala domov, ne bi poprijela za delo. Žal sta potem dobila takšni ženi, ki sta vse, kar sem ju naučila, v kali zatrli. Danes vsi skupaj, razen ene vnukinje, ki je bolj po meni, gledajo na delovne roke s prezirom in zviška. O, kako sem jezna nanje! Niti povedati vam ne morem! A pustiva to, da ne boste rekli, da samo nergam!«

Spet sva se vrnili na odnose med njo in možem. Njej se je vse, kar se ji je takrat zgodilo, zdelo 'normalno', zame pa je bilo nadvse zanimivo.

»Včasih je v krajih, kjer sem živela, veljalo, da je za žensko preveč izobrazbe zelo škodljivo. Njeno mesto je bilo za štedilnikom. Morala je znati kuhati, šivati in vzgajati otroke. Jaz sem bila malo drugačna, zato ker je bila tudi moja mama drugačna. Le da je oče njeno drugačnost toleriral, moj mož je pa ne bi. Četudi ni znal ne brati ne pisati, se je obnašal, kot da ima najmanj tri doktorate. Ko sva bila sama, pa je vsak odlok, ki ga je dobil, porinil predme z besedami, preberi pa razloži. Šele čez pet ali šest let skupnega življenja sem ga pripravila do tega, da se je začel učiti osnov pisanja in branja. Ko sta šla fanta v osnovno šolo, je šlo lažje. S pomočjo njunih knjig je hitreje usvajal potrebna znanja. A sem potem dosegla, da se je vpisal v večerno gimnazijo, ki jo je končal z mojo pomočjo, enako se je dogajalo, ko je postal študent večerne višje šole. Malo so mu pogledali skozi prste, malo sem mu stala ob strani, pa je tudi tam uspešno diplomiral. Smešno je, da sem jaz še vedno brez vsake formalne izobrazbe, v bistvu pa sem – prek moža – opravila vse izpite. Tudi sinovoma sem v srednji šoli veliko pomagala. Na skrivaj sem bila zelo ponosna, ko so ju učitelji hvalili. Kadar smo bili doma skupaj, o tej 'pomoči' nismo nikoli govorili. Bognedaj! Moški so imeli vso čast in vso oblast. Mene so imeli za pokorno in uslužno deklo.«

Tega mi sicer Katarina ni izdala, podrobnosti mi je zaupala njena vnukinja: če ne bi bilo nje, ne bi nikoli postavili lastne hiše in nikoli kupili fička. Tako kot jo je naučila mama, je ves čas skrbela, da je bilo nekaj denarja na strani. Njen mož je bil zelo zaveden in poslušen pripadnik takratne oblasti. Nikoli si ni upal narediti česarkoli proti zakonu. A Katarina je hitro in zelo pronicljivo spoznala, da so bile lepe besede zgolj na papirju in spisane za pokoravanje množic, v resnici pa so tisti, ki so najbolj pridigali, živeli najbolj po svoje.

»Z možem sva se – starejša kot sva bila – zelo dobro razumela. Vedela sem, da kakšne romantične ljubezni, o kateri sem brala v knjigah, med nama nikoli ne bo, sva pa zato vlagala vse sile, da sva si ustvarila primeren standard. Če je kdaj gledal za drugimi ženskami ali se ga napil, sem morala molčati. Saj ne, da bi mi dal kako okoli ušes, dovolj hudo je bilo, če se je 'mulal'. To pa je zelo rad počel. Sporekla sva se edino takrat, ko mi ni dovolil, da bi na stara leta vzela k sebi mamo. Čutila sem, da sem ji to dolžna. Ker če ne bi bilo nje in njene nesebičnosti, kdo ve, kje bi pristala! Njegovi bratje in sestre, prav tako nepismeni, so bili razkropljeni po vsej Sloveniji. Eden je bil celo zaprt, ker je nekoga ubil. Sestra, ki se je poročila s 'sovražnikom', z Italijanom, je pa tako in tako ostala izobčenka vse do svoje smrti. Veste, ženska mora biti izobražena, mora biti pametna, četudi mora to vse življenje pred moškimi skrivati! Povem iz izkušenj!«

(Konec)