Tudi konji imajo občutke kot ljudje

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: Cerklje na Gorenjskem / torek, 16. avgust 2016 / 15:26

V Praprotni Polici v občini Cerklje stoji Ranč Weter, ki je trenutno dom šestnajstim konjem s posebnimi potrebami in kot tak edinstven pri nas. Nismo živalski vrt, pač pa zavetišče, poudarja vodja ranča Maja Gregorič, ki opozarja na številne zlorabe živali v živinoreji.

Praprotna Polica – Že ob samem prihodu na ranč Weter (ime nosi po konju, zaradi katerega so ranč ustanovili), obiskovalcu postane jasno, da ne gre za običajno jahalno šolo ali kmetijo s konji. Opozorila namreč obveščajo, da je konje strogo prepovedano krmiti in da s kruhom lahko povzročimo celo njihovo smrt. V hlevih in ogradah so namreč konji s posebnimi potrebami.

»Pri nas skrbimo za konje, ki so bili v svojem prejšnjem življenju pri svojih lastnikih tako poškodovani ali nepravilno krmljeni, da imajo zato trajne posledice in bi brez posebne oskrbe znova zboleli. Večina jih je bila pred prihodom k nam obsojenih na smrt, tako bolni ali poškodovani so bili. Nekateri so laminitiki, drugi astmatiki, nekateri so imeli hude črevesne okužbe ali hormonska neravnovesja ali pa hrbet in medenične kosti poškodovane zaradi prezgodnjega ujahavanja, pretežkih bremen, večina jih ima poškodovana kopita, spet nekateri imajo za seboj težke psihične preizkušnje. Imamo tudi konjske sirote, katerih matere so umrle na porodu zaradi parjenja s prevelikimi žrebci. Vsak konj ima svojo zgodbo in večine nikoli več ne bo mogoče jahati ali jih spustiti na pašo. Mi tukaj poskrbimo, da se počutijo ljubljene in varne, ter da imajo pravilno prehrano, nadstandardne bivalne pogoje in ustrezno podlago v hlevu in izpustih,« nam svoje poslanstvo opiše Maja Gregorič, Ljubljančanka, ki ranč vodi zadnja tri leta, medtem ko nas popelje med ogradami in hlevi in nam predstavi Aliso, Trino, Katlo, Zalo, Brino in druge konje, ki so svoj novi dom našli v zavetišču. Na Gorenjskem se počutijo odlično, pravi, saj svojim konjem ob robu vasi Praprotna Polica lahko nudijo res optimalne pogoje, skrbi jih le, ker nekateri še kar nočejo sprejeti, da te živali potrebujejo posebno skrb in nego, brez te bi namreč ponovno zboleli. Pred kratkim jih je nekdo brez njihove vednosti kljub opozorilom tako nakrmil s svežimi sirovimi štručkami, nedavno so konje tudi plašili.

Sočutja je v živinoreji premalo

»Naš ranč je zato zaprtega tipa, a prav vsega le ne moremo ograditi. Nekateri mislijo, da smo živalski vrt, kamor starši svoje otroke pripeljejo na izlet, kjer živali lahko krmijo in se jih dotikajo. Ne, smo zavetišče. Obiskovalci so sicer dobrodošli, a le po predhodni najavi in takšni, ki imajo empatijo do živali in si želijo spoznati zgodbe teh konj. Organiziramo tudi vodeno jahanje za otroke, predvsem v smislu osveščanja. Želimo jih namreč naučiti prvega stika s konji in jim predstaviti, za kakšne živali gre, da tudi konji poznajo strah, bolečino in veselje … Naš cilj je, da bodo ti otroci nekdaj sami znali prepoznati, če so konji, s katerimi se bodo morda srečevali, utrujeni ali izkoriščeni. Težava je v tem, da ljudje tega preprosto ne prepoznajo ali pa si zatiskajo oči,« pravi Maja Gregorič in doda, da sočutje do psov in mačk še imamo, ko pa gre za živali v živinoreji, kjer so lobiji zelo močni, štejejo le koristi. Številni svoje konje – ko ti zbolijo ali ostarijo – brez pomislekov namreč zamenjajo za mlajše, bodisi na kmetijah, kjer jih imajo za orodje, bodisi v športnem jahanju, kjer štejejo le rezultati. »Kot kupijo nove smuči, kupijo tudi novega konja. Rejske živali nimajo pravice do življenja, če človeku ne prinašajo ekonomske koristi. Da ima nekdo konja za družbo in ga ne jaha, je pri nas redkost,« ugotavlja Gregoričeva.

Veseli bodo donatorjev in prostovoljcev

Ranč Weter sicer deluje kot podružnica Društva za zaščito konj Velenje. Za svoje delo ne prejemajo javnih sredstev in so v celoti odvisni od donatorjev in denarja, ki ga za oskrbo konj namenjajo iz lastnih žepov. Posluha donatorjev že dolgo ni, pravi Maja Gregorič, ki ji na ranču pomaga nekaj prostovoljk. Čeprav denarja ni, so za svoje delo bogato poplačane, zagotavljajo. »Ti konji nam vračajo toliko ljubezni, miru, pozitivne energije in hvaležnosti kot je človek nikdar ni sposoben dati!«

Pomoč je sicer močno dobrodošla. Prostovoljce potrebujejo za delo na ranču, čiščenje izpustov in hlevov, urejanje okolice, košnjo, barvanje ograj, a večina ima menda povsem napačno predstavo, kaj pomeni delo v zavetišču. Gre za kmetijo, kot vsako drugo, kjer je dela od jutra do večera dovolj, in ne za božanje konj, opozarja vodja ranča. Za delo s konji iščejo prostovoljce z znanjem naravnega konjarstva in izkušnjami. In še: »Dokler ljudje ne bomo spremenili svojega odnosa do živali, niti tisoč takšnih društev, kakršno je naše, ne bo moglo narediti spremembe. Ljudje morajo razumeti, da so konji enaki kot mi, da poznajo strah, ljubezen, bolečino, pripadnost, da niso predmeti, ki jih lahko kar zavržemo. Imeti žival, pomeni sprejeti odgovornost zanjo in ji zagotoviti primerno oskrbo in ljubezen, tudi ko ostari in zboli,« se še glasi sporočilo vseh, ki jim za konje in druge živali ni vseeno.