Avstralija postala njen drugi dom

Kranjčanka Blanka Šparovec je pred osmimi leti štiri letne čase v Sloveniji zamenjala za malodane stalno pomlad na severovzhodu Avstralije. Čeprav naj bi po prvotnih načrtih ostala zgolj kakšno leto ali dve, si je zdaj v Avstraliji ustvarila družino in se vsaj za zdaj v Slovenijo ne namerava vrniti. Tudi zato, ker ima kot krajinska arhitektka tam veliko več možnosti za uspešno poklicno kariero na svojem področju, je priznala.

A v Avstralijo se ni preselila, ker pri nas ne bi mogla najti službe. Ponudba za delo v Avstraliji je namreč prišla ravno v času, ko se je po končanem študiju na ljubljanski biotehniški fakulteti že zaposlila v arhitekturno urbanističnem biroju v Radovljici. Prizna, da je bila zato odločitev o selitvi še toliko težja, a take priložnosti kljub temu ni želela izpustiti. Podjetje, v katerem so ji ponujali zaposlitev, se je namreč ukvarjalo s trajnostnim in ekološkim oblikovanjem, kar ji je bilo pisano na kožo, saj tudi sama razmišlja podobno.

Trajnostni princip namreč vključuje tako poklicno kot zasebno življenje. »V Avstraliji to niti ni težko, saj je reciklaža nekaj povsem običajnega. Vse stvari je mogoče dobiti iz 'druge roke', in to ne samo oblačil, tudi pohištvo recimo in podobno,« je pojasnila Blanka Šparovec, ki v tem vidi še dodatno prednost. »Drugače kot v Sloveniji se v Avstraliji ne navezujemo na stvari,« se posmeje in doda, da je v osmih letih že trikrat zamenjala službo in se devetkrat preselila. Ta čas živi v Canberri in je še na porodniškem dopustu, kar je s partnerjem Brendanom Corriganom in sedemmesečnim sinkom Jonasom izkoristila za obisk domačih v Sloveniji. V nedeljo se vrača v Avstralijo, kjer jo že čaka nova služba. Za razliko od Slovenije v Avstraliji sploh na podlagi dosedanjih referenc brez težav najde zaposlitev. Po njihovi zakonodaji morajo biti krajinski arhitekti namreč vključeni v vsak gradbeni projekt. Težje kot dobiti službo je bilo po njenih besedah zgraditi socialno mrežo, saj se ji je bilo kot samski osebi težko vključiti v družbo. Na začetku, pravi, ji je bil pri tem v veliko pomoč njen tedanji šef, ki jo je seznanil z mnogimi ljudmi. Priznava, da je po pol leta življenja v Avstraliji že skoraj obupala in razmišljala o vrnitvi v Slovenijo, že po enem letu pa si je želela ostati. Zdaj, ko si je v Avstraliji ustvarila tudi družino, pa o vrnitvi v Slovenijo niti ne razmišlja več.

Sprva je živela v manjšem mestu Townsville na severovzhodu Avstralije. »To ni ravno mesto, kjer bi si na prvi pogled želel živeti, a izkazalo se je, da je bila to zelo dobra izhodiščna točka. Tam sem se imela priložnost pobliže seznaniti z aboriginsko kulturo in problemi, s katerimi se še vedno soočajo.« V aboriginsko problematiko je zdaj močneje vpeta tudi prek partnerja, ki se kot antropolog ukvarja z restitucijo ozemlja staroselcev, ki si prizadevajo, da bi jih vključili tudi v ustavo. V Townsvillu ji je zelo ustrezalo tudi tamkajšnje tropsko podnebje, prizna. »Devet mesecev na leto je prijetno toplo, le trije meseci poletja so izredno vroči in vlažni.« S štirimi letnimi časi se je znova srečala v Canberri. Ob tem je priznala, da s partnerjem znova razmišljata o selitvi na obalo bolj proti severovzhodu.

Avstralci so po njenih besedah zelo odprti in družabni ljudje. »Navaditi pa sem se morala, da vsak, ki pride na obisk, s sabo vedno prinese tudi hrano ali vsaj pijačo. V Sloveniji je pač navada, da za to poskrbi gostitelj,« je razložila in dodala, da se prav zaradi tega najbrž več družijo, saj niso obremenjeni s stroški pogostitve tudi večjega števila ljudi. Odkar živi v Avstraliji, priznava, pa se je začela bolj zanimati tudi za politiko, s katero se včasih ni pretirano ukvarjala. »V Avstraliji je namreč udeležba na volitvah obvezna. Če se volitev ne udeležiš, moraš imeti za to opravičilo, pa čeprav da si bil na taborjenju, sicer plačaš kazen v višini 150 dolarjev.« Z distance namreč opaža, da je v Sloveniji največji problem ravno to, da predvsem mladi ne izrazijo svojega mnenja na volitvah. »Tako njihovo usodo krojijo starejši, čeprav so ravno mladi tisti, ki bi morali sodelovati pri oblikovanju svoje prihodnosti,« konča razmišljanje Blanka Šparovec.