Po vrnitvi domov postal župan

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: GG Plus / nedelja, 21. november 2010 / 06:00

S ponedeljkovim ugotovitvenim sklepom je vajeti žirovske občine tudi uradno prevzel Janez Žakelj. Žirovec, ki se je lani julija po prihodu iz tujine preselil nazaj v rojstni kraj, v novo hišo, ki jo je gradil prek interneta, ko je kot diplomat štiri leta služboval na Kitajskem. Njegova velika želja je ureditev središča Žirov, v prihajajočih štirih letih pa mora občina napredovati na vseh področjih.

Takoj po izvolitvi je Janez Žakelj povedal, da župansko mesto jemlje zelo odgovorno, brez evforije, z veliko obveze dobrega in poštenega dela. Nasledil je Bojana Starmana, župana s 16-letnim stažem, ki ga ceni predvsem zato, ker je občino zapustil s skoraj nezadolženim proračunom. Poklicno bo župansko mesto sicer prevzel 1. decembra, že slab mesec pa čuti, da v Žireh ni več le Janez Žakelj, ampak župan. Ob čestitkah mu someščani povedo tudi želje in pobude za spremembe, na bencinskem servisu pomagajo natočiti gorivo. »Vseh želja seveda ne moremo uresničiti, skupaj z občinskim svetom pa upam, da bomo določili prioritete, se jih držali in izvedli,« pravi novi župan, ki v teh dneh zaključuje z delom diplomata na ministrstvu za zunanje zadeve.

Za kandidaturo na volitvah se je Žakelj odločil šele sredi avgusta, ko je bil v Žireh znan le en županski kandidat. Zaradi službe na zunanjem ministrstvu, kjer delovanje v politiki ni želeno, je potreboval soglasje ministra za vstop v župansko tekmo, ko ga je čez nekaj tednov dobil, pa je bilo kandidatov že pet, na koncu sedem. Zanimivo je, da so ga h kandidaturi najprej povabili predstavniki SDS, ki so nato kandidirali njegovega protikandidata v drugem krogu, na koncu je bil izvoljen s podporo N.Si.

Na vprašanje, ali je šel na vse ali nič, na župansko mesto, svetniško pa ne, odgovarja pritrdilno. »Svetniško mesto bi mi zadostovalo, vendar ne maram biti polovičarski, zato je bila kandidatura za župansko mesto pravi izziv,« odgovori župan Žakelj. Izkušenj s politiko sicer nima, niti lokalno, seveda pa je politiko spremljal kot diplomat. Je povsem nov obraz žirovske politike, za uspeh pa 'krivi' tudi očeta Janeza in brata Marijana, ki sta v Žireh znana in vpeta v druž(a)beno dogajanje. »Najbrž so domnevali, da sem jima podoben. Naša skupna lastnost je poštenost, ki pa jo moram sam še dokazati,« pravi.

Mladost je preživel v objemu velike družine, z dvema bratoma in tremi sestrami, kar je bilo za takratne čase nenavadno, sam pravi, da za nekatere celo srednjeveško, zato se je moral dokazovati na različne načine. »Velika družina pa je veliko bogastvo. Nasveti, posvetovanja, pomoč, veselje in še marsikaj se plete med nami, zato je družina za mene ena pomembnejših vrednot,« pravi Janez Žakelj. Brat Marijan je ravnatelj žirovske osnovne šole, drugi brat Peter je duhovnik na Mirenskem gradu, starejša sestra Mateja je višja medicinska sestra, Marija je farmacevtka, najmlajša Mihela je učiteljica in umetnica.

Počitnice preživel na potovanjih

Splet okoliščin je botroval, da je že kot dijak odštel v prestolnico, kjer je živel do odhoda v tujino. Pred leti sta namreč z ženo sprevidela, da je življenje na deželi lažje (predvsem zaradi otrok) kot v velikem mestu. Obiskoval je Gimnazijo Poljane, razloga za obiskovanje klasične gimnazije v Ljubljani in ne v Škofji Loki, ne pozna več. Danes je poljanska gimnazija znana po učenju tujih jezikov, zato nas je zanimalo, koliko jih, tudi zaradi diplomacije, obvlada? »Učil sem se veliko jezikov, govorim aktivno angleško, včasih sem tudi nemško, vendar jezika sedaj ne uporabljam več. Seveda tudi srbsko in hrvaško, kar je posledica služenja vojaščine, štiri leta sem se učil tudi kitajščine,« odgovori. Še prejšnji teden je bil v Aziji, v Pekingu, na njegovi (zaenkrat) zadnji poti v vlogi diplomata. V kitajski prestolnici se počuti kot doma. Obvlada praktično kitajščino, z drugimi besedami prodajalcem na tržnici lahko pove, da je iz Pekinga in tako pribaranta nižje cene kot turisti.

Potovati je začel že kot srednješolec, ko je prvič poletel čez lužo. Vsako leto je počitnice in dopust izkoristil za popotovanja, največkrat z nahrbtnikom. Je navdušenje nad tujimi deželami razlog za diplomatsko delo? »Bil sem še na kmetijskem ministrstvu, ko sem v Siriji spoznal nizozemskega diplomata, s katerim imam še danes stike. Imela sva veliko časa, med drugim tudi za pogovor o diplomaciji. Bilo mi je zanimivo, vendar nič več kot to,« se spominja. Že na kmetijskem ministrstvu so mu ponudili službo v Bruslju, ki pa jo je zavrnil, saj mu je evropska prestolnica preveč birokratska in dolgočasna. Presedlal je na zunanje ministrstvo, prek Agencije za tuje investicije in promocije se je nato pokazala možnost za Kitajsko. Prijavil se je in uspel.

Velik pečat pustila Kitajska

Veliko azijsko državo je poznal že prej. Sošolka ga je že v prvem letniku povabila na tečaj kitajskega jezika. »Oba sva začela, ona je zdržala dve uri, jaz štiri leta,« pove v smehu. Leta 1989 je kupil vozovnico za transibirsko železniško, vendar je zaradi nemirov na Kitajskem ostala neizkoriščena. Še danes jo hrani. Tako je prvi obisk preložil na leto 1992, ko je v dveh mesecih prepotoval Kitajsko. Azijske dežele so mu bile vedno izziv, v Pekingu pa ga je v štirih letih diplomatskega službovanja spremljala tudi družina. Najmlajša Peter in Ana imata v rojstnem listu zapisan rojstni kraj Peking.

Kot diplomat je bil zadolžen za pokrivanje ekonomskih odnosov z Azijo. Nekaj Kitajske se bo morda kmalu pokazalo tudi v Žireh. V žirovski osnovni šoli bi lahko uvedli neobvezno učenje kitajskega jezika, morda organizirali tudi izmenjavo učencev. Tudi prijatelj s Kitajskega mu je obljubil, da bo junija prikazal veščine taj čija, ki jih v Žireh sicer že poznajo, zagotovo pa bo zanimivo opazovati mojstra. »Azija je regija prihodnosti, ekonomska menjava Slovenije z Azijo raste. Alpina je pred petimi leti odprla podjetje na Kitajskem, bil sem zraven, morda bi lahko pomagal tudi drugim žirovskim podjetjem,« še pravi župan.

Koalicije ne bo sestavljal

Katere žirovske potenciale in težave pozna? Oboje moram še natančno spoznati, pravi, saj vrsto let ni bil v Žireh. Pravi, da živi v lepih krajih, kjer je veliko zanimivega, kar bi lahko tudi tržili. »Nekatere ceste pa so katastrofalne, taka je do Logatca, kjer je vsak heroj, ki si upa voziti po njej,« pravi. Njegova želja je tudi ureditev centra Žirov, kjer sedaj kraljuje pločevina, nadgradil bi tudi šolo, pospešil internetne povezave. Generalno želi, da bi bile Žiri čez štiri leta drugačne, spremenjene, lepše. V občinskem svetu ne namerava sestavljati koalicije. V predvolilnih programih je opazil, da so imeli kandidati v veliki večini enake programe: ureditev infrastrukture, dom za starejše, več denarja za študente, internetne povezave,…, zato ne vidi potrebe po političnem kupčkanju, ampak le dogovoru o prioritetah. Računa na vse občinske svetnike, na njihove veze v Ljubljani, kot tudi na lobiranje za uresničitev projektov.

Janez Žakelj bo konec novembra dopolnil 46 let, z družino živi v novi hiši, ki jo je gradil na daljavo, prek interneta in s pomočjo brata in kolega, ki je vršil nadzor. Žena Andreja je fitosanitarna inšpektorica, v zakonu uživata s štirimi otroci: osemletni Katarini, šestletni Luciji, štiriletnem Petru in dveletni Ani. »Uživam v družbi najbližjih. Po zadnji enotedenski odsotnosti, sem se vrnil v soboto ponoči, v nedeljo zgodaj zjutraj pa so vsi otroci začeli prihajati v najino posteljo. Lep občutek je, ko se te domači veseli,« pravi glava družine. Odslej bo lahko več časa v Žireh, bliže domu, v službo bo šel tudi peš. Pa vendar dela tako na novi hiši kot v službi ne bo nikoli zmanjkalo.