Naše najljubše stvari

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / torek, 17. junij 2008 / 06:00

Muzikal Moje pesmi moje sanje je po radovljiški doživel še kranjsko premiero. Občinstvo je z dolgim aplavzom dalo vedeti, da so pesem, ples, solze in smeh z nekaj sentimenta "naše" najljubše stvari. Muzikal, ki ga morate videti.

V nedeljo zvečer so pred nabito polno dvorano Prešernovega gledališča premierno uprizorili muzikal Moje pesmi moje sanje (The Sound of Music), za slovenske razmere produkcijsko, organizacijsko in ustvarjalno nedvomno zelo zahteven gledališko glasbeni projekt, ki je več kot leto dni nastajal s skupnimi močmi Delavnice Musike iz Radovljice in Prešernovega gledališča Kranj. Svetovno znani muzikal, ki je tako v odrski kot filmski izvedbi v zlati dobi tega žanra v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja navduševal milijone gledalcev po vsem svetu, je končno dobil tudi slovensko različico. Že prva pesem, s katero več kot dve uri dolgo predstavo »odprejo« nune, potrjuje pravilno izbiro prevajalca libreta in songov Andreja Rozmana Rozo, ki je svoje delo opravil odlično. V v osnovi sicer »družinski sentimentalki« je Rozman v pravi meri duhovit, hkrati pa verujoč v pravo stvar in dobre ljudi, ki se znajo postaviti po robu vsaki negativni energiji, tudi nacizmu, ki na grob način prekine ponovno idilo družine Von Trapp.

Za samostansko življenje ne ravno primerna redovnica Marija je poslana k družini vdovca stotnika Von Trappa, kjer naj bi do njegove nove poroke s svetovljansko Elso Schraeder skrbela za njegovih sedem otrok. Pesmi in veselja polna nuna v hišo vnese pozitivno energijo, otroci jo za spremembo od prejšnjih varušk vzljubijo, ljubezenska iskrica pa preskoči tudi med Von Trappom in njo. Ena poroka odpade, druga pač ne, družina, ki nastopi na pevskem festivalu, pa mora pred nacizmom zbežati v tujino. V vlogi Marije smo v tokratni izvedbi videli Vesno Pernarčič-Žunić (njena alternacija je Simona Vodopivec Franko), ki se je ob več kot odlični igri (nikakor se ne moremo znebiti občutka, da ji je tudi tokrat vloga bila pisana na kožo) še enkrat znova izkazala tudi kot izjemna pevka. V prvi vrsti za njo so v vlogi Maxa Detweillerja značajsko prilagodljivi Branko Jordan, vojaško strog a v srcu dober in pravičen Georg von Trapp v podobi Danijela Malalana in Asja Kahrimanović kot buržujsko svetovljanska Elsa Schraeder. Vesna Slapar se je odlično znašla v vlogi stroge in največkrat komično odrezave služkinje Frau Schmidt, prav tako pa Igor Štamulak kot nekoliko nerodni Rolf. Profesionalno zasedbo premierne predstave zaključujeta Pavel Rakovec in Borut Veselko.

Navdušuje dejstvo, da so se za muzikal odlično pripravili tudi vsi na avdiciji izbrani nastopajoči. Nune so tako pevsko kot igralsko na zahtevani ravni, prav tako pa vseh sedem von Trappovih otrok. Za omenjene vloge so snovalci muzikala predvideli po tri ekipe, kar je ob šoloobveznih otrocih za jesenske ponovitve nujno. Pri tem je treba dati vse priznanje temeljiti pevski pripravi, ki je bila več kot pol leta v rokah Simone Vodopivec Franko v okviru Delavnice Musike, prav tako pa koreografskemu vodstvu Mojce Horvat. Izjemno avtorsko ekipo, vsak izmed njih sodi med boljše na svojem področju, z zares srečnim izborom igralcev-pevcev, je odlično znal povezati režiser Matjaž Pograjc. Še enkrat znova je uspešno združil profesionalno znanje poklicnih igralcev in moč ter energijo, ki jo v sebi skrivajo na avdiciji izbrani mladi igralci, plesalci in pevci, od katerih večina doslej še ni stopila na gledališki oder. Ob tem je v predstavi vse tisto, kar si lahko privoščijo na Broadwayju ali West Endu, na videz s pravo lahkoto nadomestil z malimi duhovitostmi, drobnimi scenskimi in koreografskimi elementi. Kljub znani zgodbi in melodijam zagotovo v več kot dveh urah niti enkrat ne boste pogledali na uro.

Muzikal je v zadnjih letih tudi na slovenskih profesionalnih in amaterskih odrih postal pravi modni trend, a ne glede na to Moje pesmi moje sanje ne navdušujejo le s sanjsko zasedbo ampak tudi z odlično pripravljenim projektom ter v celotni produkciji očitno uspešno združitvijo javnega in zasebnega kapitala. Tak je Broadway po slovenskih zmožnostih, ki ga, roko na srce, ne bi bilo brez poguma idejnih pobudnikov Simone Vodopivec Franko in Jureta Franka.