Trupejevo poldne

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 26. maj 2016 / 09:24

Otroške obveznosti ob koncih tedna, predvsem tekme in nastopi, so nas kar nekaj časa prikovali na dom. Potem pa Rok izjavi, dolgo časa že nismo bili v hribih. Kar stopila bi se od veselja in navdušenja, da otrok sam 'prijavi' tako reč, in seveda, akcija. Trener mu je dovolil, da na eni tekmi manjka, in smo šli. Na Trupejevem poldnevu v Kravankah smo enkrat že bili, vendar nismo imeli tako lepega razgleda. Na Celovško kotlino ja, na Julijce in Špikovo skupino pa ne. So bili zaviti v meglo. Tokratna vremenska napoved je bila brezhibna. Peljali smo se do Podkorna in potem po gozdni cesti nazaj po Karavankah skoraj 10 km. Kar dolga pot. Drugič bomo vzeli za izhodišče Srednji Vrh nad Martuljkom. Od parkirišča sledi slabo uro in pol hoje kot v raju. Sprava med bukvami, ki so ravno odpirale popke, med macesni, ki so s svojimi lanskoletnimi iglicami pozlatili travnike in jih spremenili v najmehkejšo preprogo. Pri nas cvetijo ivanščice, tukaj so se telohi ravno odprli in beli žafrani z modrimi svišči so se dvigali k soncu. Travniki so se ravno znebili težke snežene odeje. Pravzaprav je bilo še obilo sneženih zaplat. To je bilo najbolj všeč naši kosmatinki, ki se je veselo valjala po snegu. Nebo je bilo čisto modro. Enkrat je vzdihoval nad lepotami eden, drugič drugi. Vmes pomislim, kdo ve, ali sta najmlajša dva že »pečena« ali »zasvojena« s hribi in naravo. Potem ko zaslišita trkanje žolne, sta nam predstavila celo predavanje, zakaj žolna tolče po drevesu in kaj ima v glavi, da to lahko počne, da njen dolgi jezik sega do ušes … Kje izveš vse te podrobnosti? Divja brata Kratt, risanka, ki opisuje živali. No, pa je tudi kaj koristnega na televiziji. Proti vrhu gre pot malo bolj navkreber. Od daleč se opazi na novo postavljen križ, ki v obeh jezikih naznanja vrh, Trupejevo poldne oz. Techantinger Mittagskogel, 1931 m. Pristop prav na vrh je zanimiv, saj se streha hriba strmo nagiba in pogled je fantastičen. Špik bi prijel tako mimogrede, malo dlje stran je Jalovec in še bolj stran se bohoti Mangart. Vršiške serpentine se vijugajo proti prelazu in Mojstrovka je čisto blizu. Še malo gledamo, pa Janez pravi, saj se vidijo planiške skakalnice, in seveda so potem Ponce pa Prisojnik in Razor. Ko se obrneš na avstrijsko stran, je spodaj Beljak in Baško jezero pa Vrbsko jezero, Drava in Zilja. Nazaj grede smo srečali še druge planince in drug drugemu smo vzdihovali, kako je lepo in kako smo veseli, da smo tukaj. V Kranjski Gori je bilo polno kolesarjev. Takoj, ko posveti sonce, ljudje kar lezemo iz svojih brlogov, enkrat v hrib, drugič na kolo, spet tretjič v gozd ali k reki. Narava je najboljši laboratorij, najsodobnejša telovadnica in masažna miza. Je terapevtska soba, kjer se počutim varno, sprejeto in zaželeno.