Kivado praznuje

Mineva petdeset let ansambla Kivado in petindvajset let istoimenskega dua, katerega člana sta Sergio Dobovišek in Mišo Primožič. Spominov je ogromno, zagotovo pa je zanimiva zgodba s Ptujskega festivala, ko so morali kivadovci kar trikrat zamenjati harmonikarja ...

Pogovarjali smo se s Sergiom Doboviškom z Jesenic, natančneje s Slovenskega Javornika, sedaj sicer članom dua Kivado, vendar pa mineva tudi petdeset let, kar je bil Kivado trio in kasneje kar uspešen ansambel. Kot duo pa na glasbeni sceni Kivado deluje tudi že petindvajset let.

Vse se je začelo pred petdesetimi leti, ko je ansambel največ deloval v obliki tria. Imena niso nikoli spreminjali. Za začetke dua pa Sergio šteje čas, ko sta z Mišom Primožičem iz Loma pod Storžičem najprej skupaj igrala pri avstrijski zasedbi. »V ansamblih se pač menjajo glasbeniki in tudi tu so se – in tako sva se spoznala,« razlaga Sergio, ki se je sicer z glasbo na 'ti' od svojega sedmega leta. Takrat je segel po harmoniki. Bil je samouk, in ko je kasneje zmagal na Pokaži, kaj znaš, ter so ugotovili, da ima fant absolutni posluh, se je začelo tudi njegovo glasbeno izobraževanje. V ospredje je prišlo učenje violončela.

Sergio se z nasmehom na obrazu spominja, kako je s svojimi fanti tria Kivado pred petdesetimi leti prvič nastopil za silvestrovo v Centru Lesce: »Znali smo štirideset pesmi, igrali pa smo ves večer in vso noč. Seveda brez ponavljanja skladb ni šlo, ampak to ni nikogar motilo. Harmonikar je bil ob koncu 'špila' tako utrujen, da smo ga morali dobesedno z vozičkom odpeljati domov.«

Sergio je v bendu igral kitaro – in še danes jo; obvlada tudi kitarski banjo. Mišo je harmonikar, pojeta pa tudi oba. Nastopata vedno v živo. Ime Kivado je mogoče na začetku marsikomu zvenelo čudno, potem so se ga ljudje navadili. Nastal je iz začetnic priimkov Kerin, Valant in Dobovišek.

Trije večeri, trije harmonikarji

Dogodivščina, ki je na začetku pripomogla k prepoznavnosti tria Kivado, je bila zagotovo povezana z nastopom na Ptujskem festivalu leta 1973, ko so v treh dneh kar trikrat menjali harmonikarja. Sergio se je namreč istega leta odločil, da se preizkusi na domači, jeseniški glasbeni prireditvi, Prvem glasu Gorenjske, kjer je tudi zmagal. A ker je pesem Mož brez ljubezni pel v angleščini, so se domači mediji ob to spotaknili, kar ga je zbodlo in se je odločil, da se s fanti prijavijo na Ptujski festival: s slovensko pesmijo. Takrat je Kivado v svoje vrste za nastop na odru povabil tudi pevko.

»Kot Kivado smo igrali vse vrste glasbe, največ moderno, vendar smo se za nastop na Ptuju preusmerili v narodno-zabavni napev.« Nastopili so z dvema skladbama, od katerih je bila ena delo Jožeta Burnika, besedilo zanjo pa je spisala Svetlana Makarovič. Kivado se je takrat razlikoval od drugih nastopajočih tudi po videzu, še posebno pa se je vtisnilo v spomin pevkino kratko krilo.

Potem se je pojavil problem s harmonikarjem. Že za prvi nastop se ta ni počutil dobro. Ko so prišli v finale, pa do zadnjega niso vedeli, ali bodo imeli na odru harmonikarja ali ne. Na pomoč jim je priskočil Miroslav Berta, ampak peripetij še ni bilo konec. Kivado je namreč osvojil dve nagradi: najprej za besedilo, potem pa še nagrado občinstva, kar je pomenilo še tretji nastop na festivalu. Ampak tudi Berta je že odšel domov in na srečo so jim tretjega harmonikarja posodili radovljiški Gorenjci.

Sergio je tudi sicer veliko sodeloval z omenjenim Jožetom Burnikom in ravno zaradi njega se je izpopolnjeval tudi v petju. Burnik je namreč v njem prepoznal potencial. »Intonacija odlično, tehnika nezadostno. Seveda sem takrat pel z grlom,« razlaga Sergio. »Dal mi je vizitko in me napotil k Sabiri Hajdarović. Gospa je bila izjemna perfekcionistka. Eno leto sva samo telovadila in sem jo vprašal, kdaj bova pela, sem dobil odgovor: ti peti znaš, ne znaš dihati.«

Od porok do Katschberga

Kot smo že omenili, sta se Mišo in Sergio spoznala pri avstrijskem ansamblu. Takrat je bil Kärntnerland Echo eden bolj znanih ansamblov pri naših severnih sosedih. Sergio je sicer že prej igral pri različnih avstrijskih zasedbah in pri omenjenem so najprej potrebovali kitarista, potem pa še harmonikarja. »Avstrijci so namreč dobri pihalci, harmonikarjev in kitaristov pa nimajo ravno.«

Mišov prejšnji ansambel je bil v razhajanju, beseda je dala besedo in od takrat 'špilata' skupaj.

»Z omenjenim bendom sva prejadrala praktično vso Evropo, pa tudi potem sama. Videl sem vse od Helsinkov, do Berlina, Hamburga, Vestfalijo, celotno Švico, veliko Avstrije, na Koroškem praktično vsako gostilno in hotel,« našteva. V nekem trenutku sta se odločila, da gresta na svoje.

Že prej je Kivado igral različne zvrsti glasbe, sedaj pa kot duo igrata ravno tako vse od a do ž. »Vse od na svetu obstoječih glasbenih zvrsti, pomojem. Prav iz vsake države znava kaj. Celo v svahilijskem jeziku znava zapeti pesem.«

Za takratni trio praktično ni minil dan, da ne bi imeli 'špila', a tudi danes sta kot duo Sergio in Mišo precej 'razprodana'. Poleti ob četrtkih zvečer nastopata v Zaki na Bledu. »Na Hrvaškem res nisva igrala veliko, a večino vseh aktualnih pesmi določenih znanih imen pa obvladava. Igrava seveda tudi na porokah. Pa na obletnicah, abrahamih.« Iz denarnice potegne zložen popisan list papirja, kar je v bistvu njegov urnik, kjer vidimo, da se je čas nastopov na porokah začel. Vmes so tudi vpisani datumi nastopov v Avstriji, že sedem lep pa za silvestrovo igrata na Katschbergu. Razen lani, ko si je Sergio zlomil kolk, sta nastop izpustila.

Dokler ju smrt ne loči

Sergio je star 68 let, Mišo leto dni in pol mlajši. Spominov je ogromno. Pove še, da sta bila tudi z znanim Francem Koširjem dobra prijatelja. In ko ga povprašamo, kako jima je uspelo, da sta se kot duo obdržala do danes, odgovori: »Še vedno sva zelo aktivna, ujela sva se, in ko pride do spora, se pogovoriva in vedno znova ugotoviva, da če greva narazen, se bova ponovno ukvarjala z iskanjem novega člana, novim imenom … Sva kot stara zakonca, ki vedno ujameta ravnotežje. Včasih se med koncertom sploh ne pogledava, saj se že toliko poznava, da tudi brez tega veva, kaj in kako. Dokler naju smrt ne loči, nama bo zdravje dopuščalo, bodo prsti 'tekli', bova igrala.«