Sama

Mož, ki ni imel milosti, 3. del

Silva za marsikaj – sem in tja – najde tudi opravičilo: »Z Milanom sva se imela vrsto let zelo lepo, med nama je vladala ljubezen, ki je pri drugih parih nisem zaznala. Imela sem občutek, da sem zato, da je odšel, sama kriva.«

Medtem ko sva 'preskakovali' čas in z njim tudi bolj zanimive dogodke, ki so ga zaznamovali, sva pristali pri ključnem, ki ji je za vrsto let spodnesel tla pod nogami in ji lase obarval sivo.

»Po dolgih letih čakanja, ko sem za odvetnika zmetala tono denarja, sva s sestro končno dobili nazaj rojstno hišo, ki so jo po vojni zaplenili starim staršem. To, da sva postali čez noč bogati, je prineslo več pelina, skrbi, sovraštva, jeze in nasprotovanj, kot sem si lahko kdajkoli mislila. Mama, žal, denacionalizacije ni doživela. Na lastni koži sem spoznavala, da je denar preklet, da ne prinaša sreče. S sestro Minko, s katero sva se imeli neizmerno radi, sva se nenadoma znašli na dveh bregovih. Ni ji bilo mar za to, da sem bila jaz tista, ki je plačala ves postopek vrnitve hiše, kar še zdaleč ni bilo poceni, zahtevala je, da se premoženje razdeli na dva enaka dela, v kar pa nisem mogla privoliti. Nenadoma se je od nekod prikazal še njen ničvredni mož, tako da sta mi oba grozila, me klicarila sredi noči in kričala name, kjerkoli smo se srečali. Okoli mene se je začel sliniti tudi moj lasten mož. Prihajal je domov in mi govoril, da je bil njegov skok čez plot največja napaka, ki jo je storil v življenju. Hči je sanjala o neki šoli manekenstva v Ameriki, starejši sin se je naokoli hvalil, da me ima v malem prstu, in si na ta račun izposojal denar za potovanja po svetu. Bila sem potisnjena v kot, jezna, razočarana, ranjena. Edini, ki je bil še 'normalen', je bil drugi sin, Sašo. V lastni hiši sem se počutila kot ujetnik. Od jutra do večera sem poslušala samo to: denar, denar, denar. Preklela sem ga in v trenutkih slabosti me je zamikalo, da bi dediščino prepustila sestri, pa naj se ona sama bode z 'žlahto'. Kadar sem šla na dolge sprehode, sem vso pot razmišljala o tem prekletem denarju, ki nas je spremenil v pošasti. Spomnila sem se let, ko je bila sestra prisesana name, ko sem zanjo naredila vse, kar sem lahko. Celo z možem sem se sprla, ko sem jo vzela k sebi, ko se je ločevala od svojega zmešanega moža. Lastnim otrokom nisem bila več mama, ampak bankomat na dveh nogah. Po drugi strani pa so si pri meni podajali kljuke različni nepremičninarji, ki so me želeli s sladkimi besedami opetnajstiti za hišo. Nekateri so ponujali komaj toliko, da bi lahko pokrila dosedanje stroške, drugi so mi grozili, da če jim ne prodam hiše, bodo dosegli, da se bo spremenila namembnost parcele, na kateri ta stoji. Tudi sestra je na vsake toliko časa privlekla kakšnega mešetarja, ki se mu je zdelo, da bi na račun dveh skreganih naivnic bajno zaslužil. Nikogar nisem imela, da bi mi bil v oporo, nazadnje se je razpletlo celo tako, da sem še sebi komaj kaj zaupala. Na srečo različni postopki v naši državi trajajo nenormalno dolgo in tudi urejanje ponovnega lastništva se je vleklo v nedogled. S sestro sva postali lastnici vsaka ene polovice, s tem da mi je morala poravnati nekatere stroške, a ne vseh. Mislila sem, da je najhujše že za menoj, a sem se krepko motila. Na smrt sva se sprli, komu bova nepremičnino prodali. Sama hiša ni bila dosti vredna, saj je po vojni ni nihče obnavljal, zlata vredna pa je bila parcela, na kateri je stala. Če bi bili pametni in bi jo prodali leta 2007, bi zanjo iztržili skoraj tristo tisoč evrov. Ker pa se nisva mogli uskladiti, sva jo pet let kasneje prodali za polovično ceno,« z žalostnim glasom riše kruto resničnost Sonja.

V denarju, ki se je znašel na njenem osebnem računu, pa je bilo vsaj nekaj dobrega. Dal ji je samozavest in odločnost, ki ju je še kako potrebovala! Najprej je naredila red doma. Možu je prepovedala, da bi se še kar naprej vtikal v njeno življenje, od njega je 'odkupila' njegov del hiše in potem zamenjala tudi ključavnice. Otrokom je postavila ultimate, naj poskrbijo sami zase, namesto da čakajo, kdaj jim bo dala kakšen evro. Starejši sin je bil tako jezen nanjo, da si je dal spremeniti celo priimek. To jo je zelo prizadelo, a je kljub temu sprejela pod streho njegovo dekle, ki jo je pripeljal iz tujih krajev.

»Bila je še zelo mlada, naivna, bila je prepričana, da jo bo sin vzdrževal, a se to, seveda, ni zgodilo. Ko je rodila mojega prvega vnuka, sta se s sinom pobotala, a se je kasneje zaradi domotožja vrnila nazaj domov, otroka pa je, hvala bogu, pustila sinu. Skrb zanj je prepustil meni, česar sem se zelo razveselila, zbližala sva se tudi s sinom, ki si je končno našel normalno službo, da je lahko sam skrbel zase. Danes ima drugo partnerico, moj prvi vnuk pa me redno obiskuje, saj sem bila njegova prva mama. S hčerko sem še do lanskega leta imela cel kup križev in težav. Prišla je pod vpliv neke duhovne skupine, ki ji je popolnoma oprala možgane. Verjetno so mislili, da me bodo preko nje oželi za kup denarja, a se jim računica ni izšla. Letos, malo po novem letu, se je hči vrnila domov. Še vedno ima veliko težav s samopodobo, sanja o manekenski karieri in podobnih neumnostih, ne more se sprijazniti, da je za modno pisto veliko prestara. Zadnjič se je spomnila, da bi imela pasje zavetišče. V trenutku nepazljivosti se je hiša napolnila s klateškimi psi in potrebovala sem ogromno energije, da sem ponovno naredila red. Sin Sašo si je v mansardi uredil stanovanje zase in za ženo, žal nimata otrok, kar tako njima kot meni povzroča nemalo gorja in težkih trenutkov. Ni mi bilo škoda denarja, da sta šla na preglede in postopke tudi v tujino. Pomagam jima, kolikor le lahko, a kaj, ko sem v boju s kruto naravo nemočna.«

Upokojena je že vrsto let in pogosto, ko ne gleda svojih priljubljenih televizijskih oddaj, se spominja moških, ki so odločno – če že ne usodno – zaznamovali njeno življenje. Deda pravzaprav ni niti poznala. Potem ko se je njena mama poročila z moškim, ki dedu ni bil po volji, so se med njimi pretrgali stiki. »Spominjam se le, da me je nekoč ustavil na poti iz šole in mi stisnil v roke nekaj papirnatih dinarjev. Zabičal mi je, naj o tem, da mi je kaj dal, nikomur ne povem. Res nisem,« se zasmeje Sonja, ki je danes že pozabila, za kaj točno je potem tisti denar zapravila.

»Moj oče je bil prav tako vreden svojega denarja! Res ne vem, kaj je mama videla na njem! Prepričana sem, da se ga je držala le zato, ker ji je vzel nedolžnost in je – verna kot je bila – mislila, da je zaradi tega z njim zvezana za vse življenje. Bil je velik sadist, pulil ji je lase, nekoč se je hvalil v gostilni, da ji je pulil tudi sramne dlake. Že kot dekle sem si govorila, da nasilneža ne bom nikoli vzela. Potem sem srečala Milana, zaljubila sem se vanj, brigalo me je, kakšen človek je. Kadar sva se razumela, ni bil napačen. Le tako prekleto neodločen je bil! Preveč je tudi sanjaril in verjel, da nas bo sreča našla kar sama od sebe. Če ne bi bilo moje odločnosti, ne bi nikoli zgradila hiše. Žal sta se tudi dva otroka vrgla po njem. To, da kdo misli, da bo lahko udobno živel brez dela, me zmeraj razjezi. Mogoče me je utrdila Tončka, ki me je vzgajala zelo strogo, celo brez čustev. Njen, včasih tudi nečloveški odnos me je naredil močno, da se takrat, ko sem bila na kolenih, nisem preveč smilila sama sebi. Kljub temu pa me sovraštvo, ki ga še zmeraj doživljam od svoje sestre, zelo boli. Ne razumem ga! Bila sem ji kot mama, pazila sem nanjo, imela sem jo rada bolj kot sebe. Ona pa mi danes vrača s sovraštvom in prezirom.«

Sonja nima veliko prijateljic. Pravzaprav se boji navezovati stike, zato ker misli, da jo bodo imeli radi samo zaradi denarja, ki ga trenutno ima. Ne bere veliko, če pa že, vzame v roke kakšno knjigo, ki ji pomaga razumeti težave, v katerih se je v življenju znašla.

(Konec)