Fevžerjevi slovenski olimpijski heroji

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / ponedeljek, 28. marec 2016 / 23:26

Prejšnji ponedeljek so v Knjižnici dr. Toneta Pretnarja v Tržiču gostili znanega slovenskega fotografa Aleša Fevžerja. Beseda je tekla o njegovem delu, športni fotografiji in pa o njegovi knjigi Slovenski olimpijski heroji.

Fotograf Aleš Fevžer že več kot 25 let živi s športno fotografijo in je poleg olimpijskih iger fotografiral številna svetovna in evropska prvenstva v različnih športih, dirke Formule 1, Moto GP, teniške turnirje za Grand Slam, jadralna tekmovanja, kot sta America's Cup in Volvo Ocean Race, in številne adrenalinske športe na vseh koncih sveta. Tudi fotografiranje na olimpijskih igrah je v marsičem dalo smisel avtorjevemu fotografskemu življenju.

»Izkušenj, ki sem jih na­bral med delom na štirih celinah in v različnih časov­nih ter podnebnih razmerah, ne bi mogel dobiti nikjer drugod. Moje fotografije z olimpijskih iger so po eni strani zgodbe same zase, po drugi pa iz skritih kotičkov prikličejo različne spomine. Še posebej, ker sem vse največje slovenske olimpijske uspehe doživel v živo in se med pritiskanjem na sprožilec veselil odličij naših športnikov in športnic,« je Fevžer zapisal na zadnji strani trdo vezane monografije, v kateri na 150 straneh najdemo številne njegove fotografije, ki so ovekovečile res posebne športne trenutke.

Zgodba se začenja z zimskimi olimpijskimi igrami leta 1992 v Albertvillu v Franciji in konča s poletnimi pred štirimi leti v Londonu. Zadnje, zimske v Sočiju, pa nam je Aleš predstavil v živo, na platnu tržiške knjižnice, kjer je vsako fotografijo pospremil z živahnim opisom, anekdotami, spomini, ki mu na obraz včasih rišejo tudi čustva. Fotografije iz Sočija so v bistvu ta večer predstavljale drugi sklop dogodka, v prvem pa smo videli fotografije, ki jih lahko vidimo tudi v knjigi. Pred tremi leti je največje domače olimpijske uspehe, ujete v fotografski objektiv, razstavljal tudi v Parku Tivoli. Tudi tu ni šlo brez živega pripovedovanja, saj zgodb Alešu ne zmanjka, izvedeli pa smo tudi precej o njegovih fotografskih začetkih, športni fotografiji kot taki in kaj vse 'potegne za seboj' fotografsko delo oziroma kaj pomeni fotografiranje olimpijskih iger.

Na samem začetku svoje 'športne' kariere je Aleš najraje fotografiral pozimi smučanje, poleti kajak, kjer je še posebno rad lovil v objektiv vodo, dogajanje, kapljice, curke – voda mu je bila v fotografiji v tem smislu vedno ljuba. Pri ljudeh pa čustva. »Štejejo namreč slike, ko ujameš trenutek.«

Aleš se začetkov spominja z nostalgijo. Pove, pa da je bilo – na primer – za poletne igre težje dobiti akreditacijo kot za zimske, tako da se je odpravil tja tudi na 'blef' ... Razloži, kako je vedno v bitki s časom za dobro fotografijo, saj so na igrah lahko prehajanja iz enega prizorišča na drugega prava živčna vojna. »Loviš minute, sekunde ...« Mimogrede pa kot fotograf ugotavlja, da je v vsem tem vrvežu vedno fotografiral druge in ima svojih slik s tovrstnih dogodkov – za spomin – res malo.

Ni veliko slovenskih fotografov, ki bi lahko olimpijske igre doživljali na licu mesta, skozi fotografski objektiv, bili priča solzam sreče in žalosti prav tam, zato je verjetno Aleševa knjiga dobra popotnica tudi za zanamce. Povabilu na dogodek v knjižnici so se odzvali tudi olimpijci Žan Košir, Tomas Globočnik in Bojan Križaj, opravičil pa se je Mitja Oranič. Tudi oni so ob koncu druženja z veseljem odgovarjali na zastavljena vprašanja in delili s prisotnimi spomine na svoje olimpijske trenutke.