Eno postrv'co, prosim …

Po novem letu se bliža datum, ko bom kot solistka spet za eno leto manj mlada, v duetu pa je zlato že preseženo. Iz tujine nama voščijo za »topazovo poroko« (52 let). Poroke sredi šestdesetih let so bile skromne. Na predvečer stojim v dolgi vrsti, ker imajo v eni izmed kranjskih trgovin bele srajce. Ko srajco preplaknem, opazim, da manjka vrhnji gumb, a ženin, hladen kot »špricer«, zatrjuje, da bo pomanjkljivost pokrila kravata. Zunaj je več kot deset stopinj mraza in mama z odporom gleda mojo poročno obleko iz belih čipk in le s tenkimi naramnicami. »V temle boš zmrznila,« reče, njen pogled pa me prepričuje, naj si nadenem kakšne rokave. »Vzemi tisto za napovedovanje.« Moj nos se podaljšuje … res, da je uniforma za nastope zlata, saj je narejena iz težkega brokata, ki je v obliki zastora krasil babičino okno. Ampak tudi na tisti cunjici ni rokavov. Mama mi ponudi velik bel plet, rekoč: »Za vsak slučaj.« Poroka je v Ljubljani ob pol devetih zjutraj. Okoli magistrata brije. Uradna oseba pove uradni obrazec na dveh zaspanih tonih, najin »da« pa je »šus«. Oče, moja priča, mora nazaj v službo, Izbranega priča in njen mož pa naju peljeta domov, kjer naju čaka prelepo darilo: bogat kristalni vrč za vodo. Mimogrede v Ljubljani kupiva tudi vozovnici z rezervacijo sedeža do hotela pod Voglom. Na dnu Gaštejskega klanca sneži kot za stavo, ko pred nami zavre umazan kombi in zapleše. Pričin rumeni DKW se umika, a je vseeno slišati kovinski poljub. Milica, zavarovalnica, poročno kosilo se ohlaja, a še preden se ohladi, zapelje na naše dvorišče avto s prijaznim miličnikom in povzroči grozo na obrazih vseh, ki se gnetejo na balkonu. Izstopiva samo nevesta in ena priča! DKW pripelje pozneje. Pojasnila!!! … Kosilo je imenitno, zdravice tudi, darila praktična … Ko na avtobusu poskušava uveljaviti svoji rezervaciji, se še ne tako star ata zasmeje: »Kakšna rezervacija, ti si še mlada, punca, kar lepo stoj!« … Ker sva Pod Voglom stalna gosta, naju pričakajo s prelepim šopkom iz osata in kuhalnic. Eno hranim za spomin. Sprehajava se po zamrznjenem jezeru, stavek, ki ga največkrat izrečem, pa je: »Eno postr'vco, prosim …« Pečeno, kuhano, kako drugače pripravljeno …

Mousse iz prekajene postrvi

Za 4 osebe potrebujemo: 1 kumaro, sol, 2 šalotki, 1 neškropljeno limono, 2 stebelci bazilike, 2 žlici oljčnega olja, 1 žlico vinskega kisa, 1 ščep sladkorja, sol, poper, 200 g prekajenih postrvjih filejev, 100 g kisle smetane.

Kumaro olupimo z rezilnikom, odstranimo semenje in jo po dolgem narežemo na tenke trakove, ki jih damo v skledo in solimo. Šalotki zrežemo na drobne kocke. Limono prerežemo na pol in izcedimo 2 žlici soka. Baziliko drobno natrgamo. Zmešamo kumaro, 1 žlico šalotke, olje, 1 žlico kisa in 1 žlico limoninega soka. Začinimo s ščepcem sladkorja, soli in popra.

Prekajeni postrvi odstranimo kost in jo damo v mikser. Dodamo preostalo šalotko, 1 žlico limoninega soka in kislo smetano in zmes penasto zmeljemo. Z dvema žlicama oblikujemo žličnike, damo po 2 na vsak krožnik, priložimo malo solate in režnje druge limone. Ponudimo z opečencem.

Pa dober tek!