O Dolini in Dolincih

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 17. avgust 2014 / 10:42

Izšla je knjiga O Dolini in Dolincih. Pripovedi Zdravka Dovžana in drugih Dolincev o ljudeh in življenju, ki izginja, je zbrala Jožica Koder.

Pripovedi Zdravka Dovžana in drugih Dolincev o ljudeh in življenju, ki izginja, tak je tudi podnaslov knjige, je zapisala Jožica Koder, učiteljica slovenskega jezika v pokoju in predana raziskovalka nesnovne dediščine, doma iz Kovorja. »Že pred več leti sem v trgovini na Slapu srečevala posameznike iz Doline. Prva, s katero sem najprej stopila v stik, je bila Rozka Bence, Šuštarjova Rozka iz zaselka Na Jamah v Dolini. Imam jo pred očmi, obuto v visoke čevlje na šnirn'ce, v značilnem predpasniku, fertahu, v štrikani jopi iz domače volne, z ruto na glavi, pokrito na muzo. Po njeni kleni domači besedi. Po mnogih težkih preizkušnjah v življenju. Od vseh Dolincev sem jo obiskala najprej; dolgoletno planšarico in majerico na planšarijah pod Košuto. Pripovedovala mi je, kako sta z mamo, Šuštarjovo Micko, leta in leta trdo služili kruh ob živini na planinah, kako naporen je bil njun delovnik,« je zapisala Jožica Koder.

Dolina se začne pr tunel'

Največ o Dolini je Jožici Koder povedal Zdravko Dovžan – Matevžov, ki zna živo in iskrivo pripovedovati. »Da sem zvedela zanj, sem najprej spoznala njegovo ženo Ano. Skupaj sva na Ljudski univerzi Tržič sodelovali v skupini, ki je zbirala stare kuharske recepte. Prvič sem slišala, da v Dolini kvašenim flancatom rečejo lojtre. Povedala mi je tudi, kako vsa leta, kar je pri Matevževih, v njeni družini praznujejo sveti večer in božič. Prav v razgovoru z njo se mi je začelo odstirati etnološko bogastvo dolinskega konca tržiške občine,« je dejala Jožica Koder. »Dolina se začne pr tunel',« je avtorici knjige poudaril Zdravko Dovžan in tako je njegova pripoved potovala od tunela do zaselka Na Jamah in odšla naprej po Dolini po levem in desnem bregu Tržiške Bistrice. »Več let nazaj se je pri Šimnu v kuhinji ob dobri Henrikovi žganjici porajala zamisel, da se o kraju in njegovi zgodovini nekaj zapiše. Da se to nekako ohrani in izroči zanamcem. To ni nastalo kar čez noč. Uresničilo se je s pomočjo gospe Kodrove, ki je skoraj štiri leta hodila k nam v Dolino po zapiske. Naša kuhinja je bila takrat literarni kotiček v malem,« se spominja Zdravko Dovžan. Knjigo bogatijo številne fotografije iz zasebne zbirke Lučke Kavčič.

Pesem Doline

Precej pozornosti je namenjene zanimivim hišnim imenom, je razložila Kodrova: »Hišna imena so del naše jezikovne kulturne dediščine. Ima jih vsak kraj, vsak najmanj­ši zaselek na Slovenskem. Nastala so, preden so hiše dobile številke. Po pomenu so zelo zgovorne. Povedo, s čim so se ljudje ukvarjali, na kakšnem svetu stoji hiša, dolinska so precej dobile ime kar po imenu hišnega gospodarja: Pr Matij, Pr Matičk, Pr Ukc…« Jožica Koder se še živo spominja tudi pogovorov s Filipom Bencetom: »Prosila sem ga, če napiše nekaj o svojem alpinizmu za zbornik, ki je izšel ob stoletnici Planinskega društva Tržič. Tako je nastal njegov zapis Mojih 40 alpinističnih let. Rokopis sem mu vrnila mesec dni pred smrtjo. Preden sem odšla, mi je na pragu hiše rekel, naj še pridem, da marsikaj ve o dolinski preteklosti, da mi bo pripovedoval o njej. Njegove zgodbe so žal ostale v stenah Storžiča, kamor je pred 45 leti plezal prvič in pred petimi leti zadnjič.«

Vključenih je tudi nekaj pesmi Helija Zecha, dolinskega pesnika (1932–1996). O sebi je takole zapisal: »Rodil sem se v Jelendolu. Tu, ob mrzlih, v dolino hitečih vodah so mi sojenice v zibelko položile veselje do žive besede. Te uokvirjam v verze. Zakaj ne bi v njih opeval naše prelepe Doline, njenih ledenih voda in zgodovine? Zakaj ne bi govoril o naših čudovitih gorah in planinah? O njihovi nevarnosti in lepoti?«

Domača zemlja v duši in srcu

V knjižnem delu, ki obsega 154 strani in jo je uredil dr. Bojan Knific, so predstavljene tudi dolinske božje poti, skupna dela, kot so košnja, oranje, žetev, mlačev, povzete so narečne besede in imenovani prav vsi sogovorniki. Obiskovalce je sobotna predstavitev ganila, kot je dejal Vili Gladek, zamejski Slovenec in prijatelj, katerega korenine so pognale prav v Dolini. Knjigo O Dolini in Dolincih je izdala in založila Ljudska univerza Tržič v okviru širšega programa Za prihodnost pomembni kulturni prežitki Tržiča in okolice. »Veseli nas, da smo lahko s pomočjo Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport in Evropskega sklada uresničili cilje, povezane s popularizacijo dediščine lokalnega okolja in da smo lahko nova spoznanja o življenju ljudi v Dolini nad Tržičem strnili v oblikovanje knjige, ki je nastala kot stranski produkt programa,« je v spremni besedi zapisala Metka Knific, direktorica Ljudske univerze Tržič, in dodala, da bo knjiga nedvomno v ponos vsem ljubiteljem, ki se ukvarjajo z lokalnimi izročili. Izid knjige sta poleg naštetih podprli Občina Tržič in Krajevna skupnost Jelendol – Dolina.

»Vsi, ki sem jih obiskala, so mi prijazno odprli vrata in beseda je stekla,« je besede zahvale vsem, ki so kakorkoli prispevali k nastanku dela, izrekla Jožica Koder in dodala, da to ni dokončna zgodba o Dolini in Dolincih, zanamci jo bodo lahko dopolnili, saj vsak čas ustvarja drugačne poti, drugačen način življenja. »Temu, kar je s knjigo nastalo, se preprosto reče imeti domačo, tržiško, slovensko zemljo v duši in srcu rad in biti nanjo ponosen,« pa je strnil župan Borut Sajovic.