Je z najstniki res tako težko?

Da so moški pri vzgajanju otrok zaželeni in uspešni, dokazuje Mare Juhant, specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti.

Doma je iz Praš, dela na področju vzgoje že osemindvajset let in je oče dveh že skoraj odraslih otrok. Je zanimiv človek širokega srca in jasnih misli. Naj vas drobtinice najinega pogovora opogumijo za vzgojo najstnikov.

Veliko se ukvarjate z otroki in mladostniki. Kako poteka vaše delo?

»Običajno me poiščejo starši in povedo, kakšne težave ima njihov otrok. Če so odnosi med starši in otroki že porušeni, jih napotim k družinskemu svetovalcu. Kadar pa gre za pogoste najstniške težave, se dogovorimo za srečanje. Z otrokom najprej naveževa stik, da se spoznava, da se me ne boji in da preizkusi, do kod lahko gre. Potem začneva delati na področjih, ki ga zanimajo in veselijo. Delo poteka z različnimi materiali: z barvami, z glino, z lesom, s fotoaparatom. Dekleta pogosto delajo vitraž, s fanti tudi varimo, vlivamo plastiko, izdelujemo modele jadrnic ali jadralnih letal, ki se jih tudi naučijo voditi. Včasih delamo stvari iz starih časov – »frače«, loke, puščice, učijo se različnih vozlov …«

Kako pa iz tega praktičnega dela pridete na reševanje težav?

»Med delom se z otrokom pogovarjava, vzameva si dovolj časa, mladostnika opazujem, kako dela. Pri delu mora biti previden in slediti navodilom, kar je v nasprotju z najstniško naravo. Posledice neupoštevanja navodil so naravne – če z modelom narobe ravna, se le-ta uniči in ga je potrebno popraviti. Otroci so pri delu zelo skoncentrirani, tudi tisti, ki imajo šibko koncentracijo. Učim jih tudi presojanja, da prepoznajo, kdaj so utrujeni, kdaj imajo dovolj aktivnosti. Pogosto se zgodi, da prosijo za »še enkrat« in takrat je najbolj nevarno, da pride do poškodbe modela. Veliko je ponavljanja. Da najstnik res obvlada pristanek modela, potrebuje približno petsto pristankov treninga. Potem ko to obvlada, ali že vmes, pa prihaja do napak, o katerih se pogovarjava. Pogovor teče o tem, kako naj začne neko napako takoj odpravljati.«

Hm, napake in odgovornost. Tega pa otroci ne marajo, kajne?

»Res je. Tu se vedno pojavi vprašanje s strani otroka »kdo je kriv«. Z delom in s pogovorom prideva do tega, da je odgovoren otrok. Razmišlja o tem, kako so razdeljene ostale odgovornosti, kdo je odgovoren za domače naloge, za jutranje vstajanje, kdo ima nadzor … Tako pride sam do uvida, za kaj vse je odgovoren.«

Kaj pa delo z dekleti?

»Dekleta delajo največ na besedilnem in likovnem področju, z glino in tehniko vitraž. Prva stvar, ki jo naredijo, je srček. V tem zelo uživajo in držim se pravila, da ničesar na izdelku ne naredim jaz. Pomembna je beseda »sama« in oba veva, da je to res. Čas med delom izkoristiva za pogovor o tem, kako bi lahko spremenila določeno stanje.«

Recimo, da reče dekle, da si želi, da bi ji mama manj »težila« za pospravljanje?

»Treba je doreči, kaj točno to pomeni, kaj pričakuje mama in kaj je dekle pripravljeno narediti. Ponavadi vse to naredi šele potem, ko se z mamo skregata. Vprašam jo, kako bi bilo, če bi pospravila že prej, preden ji nekdo reče? Največkrat sledi odgovor: »Potem bi pa mama rekla, zdaj pa pospravi še to pa še to, pa še …« Sledi usklajevanje dogovorov in pričakovanj s strani staršev. Potrebno je konkretno določiti opravila in pri tem tudi ostati. Dogovori se ne smejo ves čas spreminjati. Seveda lahko starši še vedno vprašajo za dodatna opravila, vendar naj bodo pripravljeni slišati tako »ne« kot »da«.«

Kaj pa motivacija najstnika? Kaj bi svetovali staršem?

»Najstnika motiviraš samo na en način – da bo pridobil nekaj zase. Na primer, mladostnik naredi načrt, kaj bo spremenil v svojem vedenju in opazuje odziv staršev, učiteljev … Nekateri opazijo razliko, drugi ne. On se trudi in tega nihče ne opazi? Zakaj bi se potem sploh trudil? Če naredi kaj narobe, pa je takoj odziv. Dobro je, da starši dajo samo droben znak, da so opazili, da se njihov otrok trudi. Otroci morajo dobiti občutek, da zmorejo sami, ne zato, da bi ugajali staršem. Da je v njih ta občutek. Da ve, da je v redu. Ko naredi in ve, da je dobro. Ko občuti, da je vreden in poseben v tem svetu in da je kar nekaj ljudi, ki ga cenijo. Važno je, da otrok razlikuje med napadom na njegovo ravnanje in napadom na njegovo osebnost.«