Zaljubljenci

Besedilo: Damjana Šmid
nedelja, 11. maj 2008 / 06:00

Srečamo jih vsepovsod. Zanje ni preprek in gledajo se na poseben način. Ne motijo jih mozolji in zobni aparat, niti pogledi mimoidočih.

Njihovi poljubi so kot zadnji v tem letu. So oaze v puščavi. Upanje za vse, ki so osamljeni, in izziv za tiste, ki se bojijo ljubezni. Ko jih vidiš, te zamika, da bi poklical nekoga, ki ga imaš rad. Vzel dopust in si privoščil ravno takšne poljube nekje na koncu sveta. Ali pa v domači kuhinji. Kadar jih srečaš, jim na skrivaj ukradeš pogled in zavzdihneš. Vidiš oči, ki verjamejo v večno ljubezen. Se spomniš prvega poljuba, prve ljubezni, prve bolečine. Mogoče se nasmehneš svoji žalosti, ki je bila takrat videti neskončna. Si zapoješ pesem, na katero si prvič plesal tesno objet z nekom, ki so mu roke ravno tako drhtele kot tebi. Poiščeš dnevnik iz tistih let in odpreš škatlo spominov. Pobožaš pisma, okrašena s srčki, z vonjem po nekih drugih časih. Ko so pisma še prinašali poštarji in ne male piskajoče napravice. Lepo je videti zaljubljence. Človeku vrnejo občutke.

Zaljubljenci. Brez njih pomlad ne bi prišla in maj ne bi bil mesec ljubezni. Brez njihovih objemov, dolgih kot ponedeljek, bi bilo na ulicah dolgčas. Na avtobusnih postajah bi stali samo odrasli, zatopljeni v svoj pomembni svet. In kdo bi se držal za roke? Kdo bi risal vzorčke v tople dlani in te držal tako lepo, da ga ne bi nikdar izpustil? Naj živijo zaljubljenci. Tisti mladi, ki slonijo na ograjah in brez zadrege kažejo svoje poljube. Tisti malo starejši, ki se skrijejo in vedo, da so dotiki samo za dva. Vsi tisti, ki sključeni hodijo drug ob drugem in so leta dolgo ob človeku, ki ga imajo radi.

Ljubezen ima mnogo obrazov. Enega izmed njih nam kažejo mladostniki. O njih smo tokrat razmišljali z Maretom Juhantom, s človekom, ki zna z njimi. Starši smo navajeni na blage sapice in mirno plovbo, ko so naši otroci majhni. V puberteti otroke zajame vihar in marsikdo se vpraša, kako bo to obdobje sploh preživel. Čez noč se iz ljubkih otrok spremenijo v velike upornike. Tako je prav. Tisti, ki tega ni nikdar storil, je še danes privezan z nevidno popkovino na svojo mamico. Pa čeprav šteje dvajset, trideset ali štirideset pomladi. Namen upiranja je, da se najstniki čustveno in fizično oddaljijo od staršev. Da najdejo svoje mesto v tem svetu. Puberteta je preizkus naše vzgoje, zaupanja in ljubezni.

Naj bo življenje varno. Za to smo odgovorni odrasli. Poskrbimo za varnost na cesti, ki vse prevečkrat jemlje življenja. Pokažimo otrokom, kaj je varna vožnja, in mislimo na to, ko se za nami skozi naselje vije kolona nestrpnih voznikov. Petdeset je petdeset. Mogoče boste počasneje vozili, če boste imeli v avtu fotografijo svoje družine. O varnosti je tokrat pisal Damjan Bertoncelj. Na drugačne vrste varnost pa nas spominja zdravnica Alenka Paternoster Zadravec, ki piše o klopnem meningoencefalitisu. Vse to in še marsikaj smo iz ljubezni do lepega pripravili v tokratni prilogi. Imejmo se radi.