Sedmica: Trije prašički

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / / 06:00

Čeprav je vic star in tvegam, da ga večina naslovnikov pozna, bom začela z njim, saj zaradi aktualnosti sodi v kontekst. Takole je bilo. Prekaljeni lovec in njegov pomočnik se plazita po hosti in zalezujeta divjad. Lovcu se zazdi, da med drevesnimi vejami nekaj vidi. Nameri puško in buuum – z drevesa se zvali nekaj težkega. Pomočnik steče preverit, kaj je lovec zadel. Ves zadihan se vrne in poroča: »Tovariš, ustrelili ste Zajca.« Lovec: »Daj, no, daj. Je bilo pa že nekaj večjega.« Pomočnik: »Tako piše na osebni.« Hahaha.

Kako resnični so vici, pove nedavni pripetljaj v Raki, v katerega so bili vpleteni: lovec Jože, lovec Emil, namišljena svinja in resnični medved. Takole naj bi bilo. Na zemljo je legal mrak. Lovec Jože je sedel na visoki preži pred koruzno njivo in čakal. Na drugi strani koruzne njive je na preži čakal lovec Emil in videl, »kako so v njivo stopili trije prašiči«. Tovarišu na visoki preži je zavpil: »Za božjo voljo streljaj, šli so noter.« Lovec Jože je nameril puško in buuum – na robu koruzne njive je padlo nekaj težkega; obležal je sedemdeset kilogramov težak medved, pisano z malo začetnico. Pogojno rečeno hvala Bogu, saj bi pri tako »čoravem« lovcu (malo je namreč verjetno, da bi v koruzno polje vstopili trije pujski izstopil pa medved) lahko bila tudi gospa Medvedova, ki je v mraku nehala okopavati koruzo in se je odpravila proti domu.

Martin Kerin, gospodar zelene bratovščine Raka, je krivolov opravičil, češ: »V tri tisoč dvesto hektarjev velikem lovišču je precej divjih svinj, ki uničijo nekaj njiv koruze in pšenice na leto. Zato v lovni dobi odstrelimo deset do petnajst merjascev.« Hahaha. Veste kaj, ta je pa lovska. Od kdaj, lepo prosim, so lovišča razširjena na njive, travnike ali pašnike? Kolikor vem, od nikoli. Sploh pa, če bi držalo, kar kvasi lovec Martin in bi šlo zgolj za to, da zelena bratovščina kulturne rastline varuje pred zverinami, potem njihovih šap, rogov, kožuhov in čekanov ne bi razkazovali kot trofejo. A, jih. Kar se mi ne zdi samo neokusno, pač pa tudi krvoločno. Vsaj za civilizacijo tretjega tisočletja, je razkazovanje in prodajanje posameznih žrtvinih okončin krvoločno početje.

Po mnenju ne vem katerih strokovnjakov, naj bi tožilec zelenemu Jožku težko dokazal naklepni odstrel medveda. No, tudi ta je lovska. Odvisno pač od tožilčevega pristopa. Če bo ta v svoji ovadbi stavil na lovčevo kratkovidnost, bo verjetno res težko dokazal, da je medveda ustrelil namerno. To bi bilo približno tako, kot če bi tožilec hudemu alkoholiku, ki je z avtomobilom do smrti povozil otroka na skiroju, skušal dokazati, da ni res, da je na pločniku videl bele miši. Po mojem mnenju je mrtev medved, za katerega lovec Jože od ministra za okolje in prostor ni imel dovoljenja za odstrel, kar je za moj okus sicer prav tako lovska, dovolj velik dokaz krivolova. In na to bi moral tožilec staviti, ko bo, če sploh bo, spisal ovadbo proti zelenemu Jožku.