Živali okoli nas

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 23. april 2016 / 20:22

»Branje sledov je starejše od človekove pokončne hoje. Nekoč je bilo pogoj za preživetje v naravi, danes pa ima čisto drugačen namen, čeprav smo tudi dandanašnji nenehno v lovu za nečim: za najboljšo povezavo, najugodnejšo ceno, najlažjo možnostjo napredovanja v službi, za največjim donosom. Sploh če upoštevamo materialno naravnanost našega družbenega življenja, je tudi iskanje boljšega in ugodnejšega pravzaprav oblika sodobnega boja za preživetje. / Iskanje in branje sledov je bilo dolgo časa nekaj, s čimer so se ukvarjali predvsem taborniki in v poklicih, kot so gozdarji in lovci. A ko se je začelo spet spodbujati gibanje v naravi, je tudi prepoznavanje sledov postalo splošno razširjena prostočasna dejavnost. Z iskanjem sledov se poglablja naš vpogled v okolico, ki nas obdaja, in tako postajamo dojemljivejši za nenehne spremembe v njej. / Človek občuti neverjetno zadovoljstvo že, če opazuje raznolike sledove v neposredni okolici in jih poskuša razložiti. Zakaj ne bi poskusili še sami? Najlažje je seveda pozimi, ko je na cestah in poteh sneg. Odtisi čevljev v snegu že na prvi pogled izdajo, ali je po poti šel otrok ali odrasel človek. Kako? Čisto preprosto, pomembna je velikost odtisa. Jasno je mogoče prepoznati tudi smer hoje. Kako pa potekata branje in določanje živalskih sledov? Ste opazili sledove pasjih tac ali morda lisice, ki se je smukala okoli stanovanjskih hiš? Vas mora biti strah za kable v avtomobilu ali pa je ponoči odtise svojih tačk na pokrovu motorja vašega avta pustita le sosedova mačka, ne pa kuna? / Vsi sledovi niso očitni, zato morda sprva sploh ne pomislite, da so jih pustile živali. Eno samo pero na tleh, kup majhnih polžjih hišic ali celo smrdljiv kupček, ki je ostal za nekom, nam posredujejo podatke tako o povzročitelju kot o odnosu med plenilcem in plenom. Pod izrazom sledovi zato razumemo vse spremembe, ki jih v okolici povzroči žival …« (Str. 6–8)

Knjige so zato, da jih beremo. Ta pa nas spodbuja k branju sledov v naravi, zlasti živalskih. Kar po mojem ni enostavno. Tudi takšnega branja se je treba najprej naučiti. Vprašanje je sicer, kdo se ga sploh želi učiti. Se nismo naravi že preveč odtujili? Kakorkoli že: kdor ima željo po učenju branja sledov, naj to najprej poskusi sam. Če oziroma ker ne bo šlo, naj si omisli inštruktorja iz enega od poklicev, ki so tega vešči: lovci, taborniki, gozdarji … In če po takšni iniciaciji v branje sledov ugotovi, da si tega res želi, mu lahko pomaga tudi ta knjiga …