Šepetalnica za veter (8)

Kdo bi vedel, kolikokrat je Vasilija in Fedorja uspavalo ali prebujalo ropotanje koles, sopenje lokomotive, ki je divjala po natančno začrtanih poteh, čeprav sta redkokdaj vedela, kam jih pravzaprav vozijo, da so ujetniki nazadnje spominjali na tovorno živino, ki je ob redkih postankih hlepela po vodi huje od živali. Če bi si upali govoriti o tem, bi tedaj izmenjali podobe bistrih studencev in vodnjakov, povzdignili bi vodo v sveto pijačo, saj je ob prvih požirkih delovala kot eleksir življenja in jih je z vsako kapljo prepričeval, da še obstaja nekaj od sveta, kot so ga nekoč poznali. In potem, ko sta ujetništvo sprejela kot zagotovilo, da bosta ob koncu morije med tistimi, ki se bodo vračali domov, če bo treba, tudi z vlaki in hrepenenjem po vodi, so vlaki in voda na gosto posejali njune sanje. Pravzaprav je o vlakih sanjal samo Fedor, zato je buden raje govoril o kočijah. Kar same bodo vozile te kočije, je zdaj znova zašepetal. Vasilij je samodejno prikimal, seveda nobenega konja ne bo vpreženega, pa saj jih ne bo več, vse do zadnjega jih bodo požrli vojaki, zato bodo morali potem v kočije zapreči ognjene ptiče, da bodo z njimi potovali kar po nebu, je odvrnil, kot da je prijateljeva blodnja okužila tudi njega, ki so ga namesto vlakov v sanjah preganjali potoki in reke in se spreminjali v silna vodovja. Le v zadnjih mesecih je vsa ta velika voda izginila, obmirovala je v glinenem lončku, natanko takem, kot ga je prejel iz Katjinih rok. Zato je tudi zrcalila njene oči. Oči s temnim ognjem. Najlepše oči. Ki ga čakajo. Prekleto, Fedor, zaspi že enkrat, je z nestrpnostjo pomislil na tovariša. Ta ga zdaj prosi za mokro krpo, da si jo prisesa na žgoče ustnice, umika glavo pred skodelico, ki mu jo ponuja Vasilij, in trmasto vztraja pri svojem. Nekaj ganljivega je bilo v njegovem mlaskanju, spominjalo je na glasove dojenčka, ki sega po materinih prsih, njegove besede so postajale vedno bolj nerazumljive, porazgubile so se med sesljanjem in ko je še to prenehalo, je Vasilij v soju lunine svetlobe opazil nasmešek na njegovem obrazu. Končno je zaspal.

Zdaj lahko grem, niti trenutka več ne smem odlašati, si je rekel Vasilij in skočil na tla, se zdrznil ob hrupu, ni dobro, če ga kdo opazi, saj res niso nikoli spraševali drug drugega, kadar se je komu uspelo izmuzniti, a nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. Previden bodi, mu je vsakič zabičala Katja, kot da bo njeno opozorilo zagotovo slišal Bog, ker nad kom pa bo bedel, če ne nad tistimi, ki imajo pogum, da tvegajo ljubezen.

Kako ga je Fedor ozmerjal, ko je samo zaslutil, kaj se dogaja z njim! Ali si ob pamet! In sploh je ona na drugi strani, je kot obseden ponavljal. Od sovražnikov je. Zvabila te bo v past in ti zadrgnila vrat, ko boš najmanj pričakoval, ga je svaril, čeprav je bilo v tem več strahu, da bi Vasilij njuno tovarištvo utegnil zamenjati za ljubezen do dekleta. Nisem izgubil glave, brez Katje bi že zdavnaj šla rakom žvižgat, čeprav jo nosi na prodaj, a ne ponuja je za nizko ceno, drugače ne bi znova otipal zlatega prstana. In ko se približuje vratom prosi Boga samo za prava naključja. Pa saj je on poskrbel za vsa nepričakovana srečanja! Kako bi drugače tisti dan opravljali delo na kmečkem dvorišču pod okriljem bledičnega Fritza, ki je zaradi slabosti komaj stal na nogah. Kako bi se drugače tedaj, ko so željno segli po ponujeni vodi, oni nenadoma pred vsemi zrušil na tla, da si ga je Vasilij moral oprtati na svoja ramena in ga odnesti v hišo. (se nadaljuje)