Dobimo se deset čez pet

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Zanimivosti / nedelja, 22. november 2015 / 09:25

Skupina devetih učencev, ki so v radovljiško osnovno šolo letos prišli iz Makedonije, Rusije, Bosne in Hercegovine ter Kosova, se je prejšnji teden intenzivno učila slovensko. Navdušeni nad življenjem v Radovljici, veseli pomoči pri premagovanju jezikovnih ovir.

Radovljica – »Dobimo se ob deset čez pet,« je previdno poskusil eden od udeležencev enotedenskega tečaja, ki so ga posebej za učence, ki so letos na novo prišli v radovljiško šolo, pa slovenščina ni njihov materni jezik, organizirali na Osnovni šoli Antona Tomaža Linharta. »Ob izpustimo. Rečemo: dobimo se deset čez pet ali deset do petih,« ga popravi učiteljica Ana Brejc. »Ali to pomeni, da če imamo do, nimamo ob?« je zanimalo Stefanijo, Tatjana pa je sošolce spraševala, kako se po slovensko reče dinner.

V četrtek jih je bilo pri pouku samo pet, drugi so imeli druge obveznosti. Tatjana, Adrijan, Darko, Stefanija in Aleksander, vsi iz Makedonije, so se že četrti dan zapored intenzivno učili slovenščino. Pogovarjali so se o tem, kaj počnejo čez dan, do katere ure se pri nas pozdravlja dobro jutro in kdaj začnemo z dober večer. Darko in Aleksander prosti čas rada preživljata na plavanju, Adrijan posluša glasbo in gleda televizijo, ne mara pa učenja in pisanja domačih nalog. Tatjana rada gleda televizijo in bere knjige, Stefaniji so posebno všeč mladinske zgodbe, v makedonščini seveda. Pravi, da pogreša prijatelje iz domovine, a ji je tu zelo všeč in tudi jezika se je v nekaj mesecih, kar je v Radovljici, že precej naučila. Tatjana in fantje se strinjajo z njo. Pravijo, da jim prijatelji v Makedoniji zavidajo življenje v Sloveniji, vrstniki v Radovljici pa jim brez težav pomagajo pri vključevanju v novo okolje.

Kot je povedala ravnateljica radovljiške osnovne šole Zlata Rejc, so se za organizacijo posebnega enotedenskega tečaja za učence, ki jim slovenščina ni materin jezik, odločili na pobudo učiteljic slovenščine. »Dvajset ur, ki jih imajo ti učenci na voljo v skladu s predpisi, je glede na izkušnje odločno premalo. Sicer so upravičeni tudi do dodatnega tečaja v Ljubljani, a tja jih morajo starši voziti, to pa je za številne težko izvedljivo. In ker je znanje jezika temelj vključevanja v družbo in osnovni pogoj za kakršnokoli učenje, smo se odločili, da v okviru šole omogočimo dodaten teden intenzivnega učenja slovenščine. Vse učiteljice slovenščine so se udeležile seminarja za poučevanje slovenščine za tujce, profesorica Ana Brejc, ki je tokrat tečaj za naše učence pripravila, pa ima s tovrstnim poučevanjem že veliko izkušenj.«

Tudi Ana Brejc meni, da je dvajset ur, kolikor jih imajo otroci na voljo za učenje slovenščine, premalo. »Glede na izkušnje bi se mi celo zdelo smiselno, da bi v prvem letu, ko pridejo k nam in jih zaradi neznanja jezika ne ocenjujemo, kar nekaj mesecev namenili zgolj učenju jezika.«

A predpisi tega za zdaj ne omogočajo, zato je že dodaten teden učenja novega jezika privilegij v primerjavi z drugimi osnovnošolci, ki pridejo v Slovenijo. Ana Brejc pravi, da se otroci hitro učijo. »Manj težav imajo tisti, ki prihajajo iz okolij, kjer se govorijo jeziki slovanskega izvora,« pove. »Tudi težave so različne glede na to, kateri je njihov materni jezik. Na splošno se jim težki zdijo skloni, dvojina komplicirana, ampak zanimiva, časi pa lahki, saj so samo trije.«

Ampak z dobro voljo in nekaj truda bo šlo, je bila prepričana peterica Makedoncev, ki so se ves prejšnji teden poglabljali v podrobnosti novega jezika. Na začetku s pomočjo rok in angleščine, že kmalu pa tudi po slovensko, ko bodo lahko, ne da bi posebej razmišljali, kateri predlog uporabiti (ali ne), prijateljem povedali, da se dobijo ob petih. Ali deset čez pet.