Odlike belušev

Besedilo: Alenka Bole Vrabec
Kategorija: Nasveti / sobota, 23. april 2016 / 20:11

Ravnaj z belušem kot z žensko, je izrek Karl-Heinza Funkeja, nemškega politika in v letih 1998–2001 tudi ministra za prehrano … Nežno ga primemo za glavico in potem občuteno božamo navzdol … Če kaj rada jem, so to zeleni beluši, divji in gojeni … Njihove odlike so znane že od 'pamtiveka', najdemo jih tudi v literarnih delih, posebno nemških, saj so na nemških tleh največje plantaže teh vitkih možičkov brez nog in rok. V Porenju imajo uganko: Kaj je zeleno in tenko in vsakih nekaj minut trzne nazgor? Odgovor: Beluš, ki se mu kolca. V frankovski deželi je znan rek: Ko češnja zori, beluš mrtvi. Stavek, ki ga pripisujejo Vicu Hammondu: Rudniki, beluši, krompir in stare plemiške družine imajo nekaj skupnega: najboljše počiva v zemlji. Beluše najdemo tudi v Shakesperajevih delih. Divji beluši so bili tudi neznansko draga delikatesa na marsikaterem dvoru že v renesansi. Nemški šaljivi pesnik Wilhelm Busch (1832–1908) polaga Pobožni Heleni v usta stavek: Beluši, šunka in kotleti, včasih ni slabo živeti. Nemški pisatelj Carl Zuckmayer (1896–1977) pa zapiše: Če ješ krompir alibeluše, okušaš pesek polj in blagoslov korenin, vročico neba, mrzel dež, mrzlo vodo in topli gnoj. Francoskega generala in predsednika republika Charlesa de Gaullea (1896–1970) so večkrat primerjali z belušem, a ta se je le nasmejal: Nikoli me ni motilo, da so me primerjaliz belušem, kajti pri njem je glava najpomembnejša. Od nekaj pa so belušem pripisovali tudi zdravilne vrline in jih kovali v nebo kot afrodiziak. V XVII. stoletju je veljalo, da odpravljajo ledvične kamenčiče, so dobri proti zobobolu, za odvajanje urina in krepko povečajo telesno moč in slo. Zanimive zgodbe o beluših najdemo tudi v kulinaričnih zgodbah Veljka Barbierija. Pri nas je slišati 'špičasto' domislico: Pazi, da ne boš ozelenela. Če bom, pa bom, zelene vrabulje doslej še nismo videli …

Pečen krompir z beluši

Za dva (intimno) potrebujemo: 400 g mladega krompirja, 3 žlice olja, 15 posušenih paradižnikov (ne v olju), 100 g kozje skute, 50 g grškega jogurta, 1 neškropljeno limono, sol, poper, po želji čilijeve kosmiče, 500 g zelenih belušev, 1 ščep sladkorja, 2 vejici bazilike.

Krompir operemo, skrtačimo, oplaknemo, osušimo in zrežemo na polovice. Zmešamo ga z oljem, soljo in poprom po okusu in pretresemo v pekač, obložen s papirjem za peko. V pečici, ogreti na 220°, pečemo krompir 25 minut.

15 posušenih paradižnikov zrežemo na drobne kocke in jih vmešamo v kozjo skuto, ki smo ji dodali grški jogurt in 1 žličko nastrgane limonine lupinice. Solimo, popramo in po želji dodamo čilijeve kosmiče.

Oprane beluše osušimo, spodnjo tretjino olupimo, odrežemo konec ter jih zrežemo na pol. Rahlo jih povaljamo v žlici olja in sladkorju in jih zmešamo s krompirjem. Pečemo še 10 minut. Ko je jed pečena, jo posujemo z drobno narezano baziliko in hrustljavo solato z jajci.

Belušev zmešanček

Za 2–3 osebe potrebujemo: 125 g beluševih glavic, 15 listov rukole, četrt melone, 175 g kumare, kocke ledu.

Sestavine zmeljemo v kašo in nalijemo v kozarce. Okrasimo s koscem melone.

Pa dober tek!