Je zakonito tudi etično?

V zadnjem času smo vse pogosteje priča družbenim situacijam, za katere je značilno, da niso protizakonite, so pa zelo neokusne ali celo globoko nemoralne.

Vzemimo najprej razvpiti primer družine Vaskrsić, ki ji je Okrajno sodišče v Litiji zarubilo in prodalo hišo zato, ker ni pravočasno plačala dolga v znesku 124 evrov! Lastnik hiše je bil res ignorant do sodnih opominov, sodnica trdi, da druge možnosti ni imela, njen nadrejeni na Okrožnem sodišču v Ljubljani potrjuje, da je bil sodni postopek povsem zakonit. Saj mu verjamemo. Toda vzeti človeku hišo, ker ni plačal dobrih sto evrov! Ali nimata sodišče in sodnica poleg svoje avtoritete, pravnega znanja in spoštovanja zakonitosti tudi nekoliko zdrave kmečke pameti, ki vsakemu človeku sama od sebe pove, da to ni razumno. Kolikor vem, poteče ravno danes (16. marca) rok, do katerega se mora družina izseliti iz prodane hiše. Me prav zanima, ali se bo vse skupaj res končalo s tako drastično prevlado paragrafov nad zdravo pametjo?

Drugi in nič manj razvpiti primer je ponarejeno spričevalo poslanca Ivana Simčiča iz stranke DeSUS. Ponarediti tak dokument je seveda kaznivo, a v tem primeru naj bi že zastaralo. Poslanec z vidika paragrafov sploh ni (več) kriv. Univerza v Ljubljani se sprašuje, ali je njena diploma sploh veljavna v primeru, ko diplomiranec sploh ni izpolnjeval pogojev za vpis na fakulteto? Stranka svojega poslanca ščiti, ker bi morali v primeru njegovega odstopa na predčasne volitve v vsej primorski volilni enoti, pri čemer novoizvoljeni poslanec zagotovo ne bi pripadal tej stranki. Poslanskega goljufa zagovarja tudi njegov strankarski šef, minister in gorenjski rojak Karl Erjavec. Njegovih političnih akrobacij smo sicer že vajeni, a ta je le prehuda! Predlagam salomonsko rešitev: poslanec se sam odreče diplomi in se javno izreče, da si priznava samo osnovnošolsko izobrazbo! Stopnja izobrazbe namreč sploh ni eden od pogojev, da lahko državljan kandidira na volitvah. Kandidat je lahko tudi nepismen, ima pa vrsto drugih izjemnih kvalitet, moralnih, denimo, in za cel koš zdrave pameti, in bo morda izvoljen. In spet nas zanima, ali bo poslancu in ministru uspelo vzdržati vse večje politične in medijske pritiske, ki bi jih morala v svojem sprenevedanju prenašati skoraj do konca junija oziroma do roka (pol leta od potrditve mandata), po katerem bo Simčičev mandat pripadel drugemu poslancu iste stranke? Bodo tudi v tem primeru črke iz paragrafov prevladale nad moralo ljudstva, ki je v tej državi suvereno?

Gre torej za nesoglasje med pravno in etično razsežnostjo našega početja. Dostikrat je nekaj pravno dopustno, etično pa ne. Drugače rečeno: gre za krizo vrednot. Za državljana Vaskrsića je bilo neplačevanje računov očitno višja vrednota od pravočasnega plačila. In doletela ga je kazen, a nesorazmerno visoka, prehuda. Za litijsko sodnico je bilo sojenje po črki zakona višja vrednota kot presoja po pameti, ki bi morda našla tudi bolj primerno obsodbo. Poslancu Simčiču uspešna goljufija očitno pomeni več od poštene pridobitve spričevala. Njegova goljufija je po zakonu zastarala, moralno pa nikakor ne. V tej zadevi je zdaj na vrsti šef stranke. Če bo še naprej ščitil goljufa, bo v očeh javnosti sam padel na njegovo moralno raven. Ne nazadnje bi se moral do te zadeve opredeliti tudi prvi minister, saj je Simčičeva in Erjavčeva stranka članica njegove vladajoče koalicije. Predsedniku Državnega zbora in rektorju Univerze v Ljubljani je treba priznati vsaj to, da sta to nečednost javno obsodila. Predvsem pa v tej zadevi ne bi smeli utihniti mediji, v tem primeru so glas naše skupne vesti.