Samozavesten otrok

Besedilo: Damjana Šmid
nedelja, 11. maj 2008 / 06:00

Iskreno se zanimajmo za vse, kar otrok počne, ne glede na to, koliko je star in česa je sposoben. Ne primerjajmo ga z drugimi.

Samozavesten otrok je tisti, ki zna razmišljati s svojo glavo in ne potrebuje za vsako stvar našega nasveta. Ne krivi drugih za svoje napake in ne dela stvari samo zato, da bi ugajal. Je pripravljen popravljati napake in poslušati mnenje drugih ljudi. Zaveda se tega, kdo je, kam pripada, kaj vse zmore, katera so njegova močna in šibka področja. V družini in v življenju se počuti varnega, da lahko preizkuša svoje sposobnosti in tvega napake. Napake in učenje so namreč sestavni del pri pridobivanju samozavesti. Kako lahko starši pripomoremo k temu, da bo otrok razvijal vse te vrline?

Dajmo otroku občutek, da je nekaj posebnega

Iskreno se zanimajmo za vse, kar otrok počne, ne glede na to, koliko je star in česa je sposoben. Ne primerjajmo ga z drugimi. Pogovarjajmo se o njegovih uspehih in o trudu, ki ga je vložil za to. Naj nas ne zanima samo rezultat. Naš čas in pozornost sta spodbujevalca otrokove samozavesti.

Poudarjajmo otrokove močne strani

Čim večkrat poudarimo njegove sposobnosti, pri mlajših otrocih, ki so plašni in sramežljivi, pa narišimo, česa vse so že naučili, kaj vse znajo. Vsak dan pohvalimo otroka. V otrokovo sobo dajmo fotografijo, ko mu je nekaj uspelo – ko se je naučil voziti kolo, smučati, jahati … dajmo pomen njegovim dosežkom. Spremljajmo ga na treningih in tekmah.

Spodbujajmo ga

Otrok težko vztraja pri neki aktivnosti, ki je še ne obvlada. Raje odneha, kot da bi vztrajal. Pri tem potrebuje našo nevsiljivo pomoč in spodbudne besede. Povejmo mu, kako smo se mi tega naučili in koliko časa smo potrebovali. Naloge razdelimo na manjše dele, saj jih bo lažje osvojil po korakih. Ne pričakujmo, da se bo takoj naučil brati ali poštevanke. Lahko pišemo vsakodnevne uspehe. Vsak uspeh daje otroku občutek, da zmore.

Ne ščitimo otroka pred težavnimi situacijami

Otrok naj pridobi čim več različnih izkušenj, naj občuti posledice svojih odločitev. Premislimo, česa vse mu ne dovolimo, da bi mu prihranili žalost, težave, razočaranje, jok. Preprosto pravilo se glasi: otroka rešujmo iz težav samo takrat, kadar je ogroženo njegovo življenje, zdravje ali morala. Če pozabi napisati domače branje, kdo je ogrožen? Hm, mogoče njegova lenoba?