Kdaj preveč ljubimo svoje otroke

Pred mnogimi leti, ko sem bila še dobesedno nalepljena na starejšo hčerko, mi je izkušena učiteljica predlagala, naj preberem knjigo Starši, ki preveč ljubijo. Zdelo se mi je nemogoče, da bi sama spadala med starše, ki preveč ljubijo. Poleg tega je bilo slišati, da to ni ravno pohvala mojemu zagnanemu starševstvu. Za nameček sem dvomila tudi o tem, da starši sploh lahko preveč ljubimo.

Od takrat je minilo veliko časa in knjiga leži prebrana na polici. Večkrat se spomnim na besede, ki so zapisane v opomin staršem, ki si zaradi kakršnega koli ra­zloga lastimo otroke v imenu ljubezni. Vse pogosteje opažam, da je že sama delitev starševske ljubezni med več otrok v družini težavna. Zgodi se, da je eden izmed otrok deležen več pozornosti kot drugi. Podarjenega mu je več časa, več ljubezni, več vsega, kar dajemo starši. Ne boste našli starša, ki bi priznal, da ima enega otroka rajši kot drugega. Mogoče je tudi sam izraz pregrob za izkazovanje ljubezni. Vsekakor pa ima ljubezen veliko različnih oblik. Med vsemi oblikami starševske ljubezni mi je najbolj všeč zlata sredina, ko se starši zavedajo, da otroci niso njihova lastnina ne breme ne projekti ne dosmrtno opravilo. Otroci so res samo prehodni gosti v naših življenjih in edina umetnost naše ljubezni do njih je ta, da jih spoštujemo. Če jih spoštujemo, jih ne spreminjamo niti ne oblikujemo po svojih predstavah, ampak jim dovolimo, da so, kar so.

Tu se pogosto zataknemo v svojih pričakovanjih in v večnem starševskem stav­ku: »Jaz vem, kaj je zate dobro.« Kako lahko to s takšno gotovostjo trdimo, da vemo, kaj je najboljše za otroke? Malce diši to po izpolnjevanju naših lastnih nezadovoljenih želja, po vsem, kar bi mi želeli biti ali imeti. Zgodi se, da otrok sploh ne vidimo niti ne slišimo, tako smo zavzeti z izpolnjevanjem svojih načrtov. Eno izmed pomembnih vprašanj, ki si ga premalokrat postavljamo tako zase kot za otroke, se glasi – kaj zares potrebujem? Kaj si zares želim? Kaj resnično potrebuje moj otrok? Vse to, kar mu nalagam v sveti veri, da je najboljše zanj, ali kaj drugega? Če si ne postav­ljamo tega vprašanja, ga po vsej verjetnosti tudi za otroka ne. Čim večkrat se vprašajmo, kaj si želimo. Vprašajmo tudi otroke. Kako si predstavljajo počitnice, praznovanja rojstnih dni ali delo za šolo? Mar ne delajo vedno po naših navodilih? Če imate otroke za svoje podaljške, potem jih mogoče tudi že dušite.

Če jih ves čas sprašujemo, nadzorujemo, kličemo ali rešujemo njihove težave, potem bi bil čas, da nas nekdo ustavi. Zakaj nas v tej starševski zagnanosti ne ustavijo otroci? Zato, ker ne vedo, kako je lahko sploh drugače. Otroci svojih staršev ne primerjajo z drugimi starši. Otroci ne poročajo o naših dejanjih drugim. Otroci nas skoraj ne morejo ljubiti preveč. Otroci nas ne potrebujejo tako zelo, kot si mi radi domišljamo. Zato se trudimo, da nismo navadni starši z napakami, ampak smo popolni starši. Prijatelji so zlata vredni, če nam povedo, kar vidijo. Sorodnikov običajno ne poslušamo. Kadar ljubimo preveč, si želimo, da je naša ljubezen cenjena, opevana in takrat od otrok na vsakem koraku pričakujemo hvaležnost. Mnogi že od malega vcepljajo otrokom misel, da bodo na stara leta morali poskrbeti zanje. Ampak zakaj? Zato, ker ne poznajo razlike med dajanjem in nadzorovanjem? Ali zato, ker niso živeli svojega lastnega življenja, ampak življenja drugih? Če živiš svoje življenje in si z njim zadovoljen, ne potrebuješ otrok, ki bodo vsak dan poročali o tem, kaj se jim dogaja? Ne potrebuješ občutka zapuščenosti, če nikogar ni k tebi. Vedno bodo obstajali boljši in slabši razlogi, da so ljudje radi skupaj. Pri slabih razlogih gre za podobno nezdravo občutenje ljubezni, kot pri pretirani ljubezni. Meje potrebujemo tudi v ljubezni. Sicer se kar zlijemo v drugega in začnemo živeti njegovo življenje. Ljubeče dejanje, ki ga boste danes izkazali sebi, bo za začetek dovolj. Uživajte sami s seboj.